Dobimo se

Khaled El-Rouayheb: Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500–1800

Kategorija: LAMBDA

Cena: 20,00 €

Šifra izdelka: L100

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Študija Khaleda El-Rouayheba Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500–1800 proučuje glavne kulturne tokove, ki so določali stališča do moške erotike, ter njihove različne statuse v verskem in kulturnem življenju arabsko-islamskega področja od 16. do 19. stoletja: pomen razlike med aktivnim in pasivnim partnerjem v spolnem odnosu, pomen razlike med strastno, a čisto zaljubljenostjo in seksualnim poželenjem ter pomen posameznih, dovoljenih in nedovoljenih seksualnih dejanj. Vseh teh pomembnih razlik večinoma esencialistična kategorija »homoseksualnosti« ne zajame. Knjiga se v svoji analizi opre na izjemno široko zajete primarne vire, ki vključujejo poezijo, sanjske priročnike, biografske in popotniške zapise, medicinska, verska in pravna besedila itn., in pokaže na neustreznost anahronističnega in univerzalističnega razumevanja homoseksualnosti kot nečesa brezčasnega in samoumevnega.

Avtor natančno razločuje med različnimi kategorijami občutenja, izražanja in vedenja ter s svojo temeljitostjo in sistematičnostjo zapolnjuje mnoge vrzeli v razumevanju istospolnih odnosov v zgodnjem novem veku v arabsko-islamskem svetu, zato je njegova razprava pomemben prispevek k poznavanju arabsko-islamske književnosti, kulture, družbe, intelektualne zgodovine, zgodovine spolnosti, pa tudi zgodovine in teologije islama ter religioznega obravnavanja spolnosti nasploh.

Khaled El-Rouayheb je leta 2003 doktoriral na Univerzi v Cambridgeu, kjer je bil med letoma 2003 in 2006 tudi postdoktorski raziskovalec. Zdaj je izredni profesor na Oddelku za bližnjevzhodne jezike in civilizacije na Univerzi Harvard.

 

 

Prevedel Andrej Zavrl

 

/ odlomek /

 

Zaključek

Koncept moške homoseksualnosti na arabsko-islamskem Bližnjem vzhodu v zgodnjem osmanskem obdobju ni obstajal. Nobenega avtohtonega koncepta ni bilo, ki bi označeval vse in obenem le tiste moške, ki jih spolno privlačijo pripadniki njihovega lastnega spola, ne pa ženske. Razlike, ki jih koncept homoseksualnosti zanemarja, so se takrat zdele zelo pomembne: med aktivnim in pasivnim partnerjem, med strastno, a čisto ljubeznijo in telesno pohoto, med dopustnimi in prepovedanimi seksualnimi dejanji. Vsaka razlika je bila v določenem kulturnem toku središčnega pomena. Eden od vplivnih tokov je spolni odnos opisoval kot polarizirajoče dejanje, v katerem dominanten, »moški«, penetrirajoči partner vzpostavi prevlado nad podrejeno, »žensko«, penetrirano partnerko. Aktiven in pasiven sodomit sta bila torej povezana z nasprotujočima si stranema temeljne dihotomije med spoloma. S tega stališča je bil penetrirani moški onečaščen in stigmatiziran, saj mu je bila dodeljena ženska vloga, penetrirajoči pa ne. Drugi kulturni tok je idealiziral ljubezen moškega do lepih žensk in mladeničev ter ta pojav implicitno ali izrecno ločeval od nečistovanja in sodomije, ki ju je obsojalo versko pravo. Platonsko ljubezen do človeške lepote so cenili kot del širšega ideala prefinjene rahločutnosti ali pa kot enega od načinov ljubezni do vseprisotnega in neskončno lepega Boga. Versko-pravniški tok pa se je usmerjal izključno na dejanja ter zanemarjal želje in nagnjenja. Seksualna dejanja med moškimi so bila del splošne kategorije nedovoljenega spolnega občevanja. Nobenega enotnega pravnega koncepta ni bilo, ki bi zajel vse oblike homoseksualnega občevanja, in prav tako ni bilo nikakršne enotne kazni. Analni spolni odnos je bil hujši greh kot, recimo, medstegensko občevanje, strastno poljubljanje ali božanje. V resnici so zadnja tri dejanja veljala za manj resna od nekaterih oblik heteroseksualnega občevanja. Zaljubljanje v najstniškega mladeniča in izražanje te ljubezni v poeziji nista bila kazniva prekrška, in pomembno število islamskih učenjakov, čeprav ne vsi, je zatrjevalo, da takšno vedenje sploh ni sporno.