Dobimo se

Jukio Mišima: Prepovedane barve

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L095

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Glavni junak romana Prepovedane barve (Kindžiki, 1951, 1953) je lep mladenič Juiči, ki se na pragu odraslosti sooči z lastno homoseksualnostjo. Ravno takrat se seznani s slavnim, a že ostarelim pisateljem Šunsukejem, čigar življenje so zaznamovale propadle poroke in druge ljubezenske zveze. Spletkarski Šunsuke sili Juičija v zveze s svojimi nekdanjimi ljubicami, saj se zaveda, da se mladeničevi lepoti ne bodo mogle upreti, razmerja pa bi bila zaradi mladeničeve homoseksualnosti nevzdržna. Hkrati se Juiči zapleta z ljubimci vseh starosti in družbenih stanov. Roman Prepovedane barve ob temačnih igrah moči ponuja poglobljeno refleksijo o lepoti in grdosti, mladosti in starosti, življenju in smrti ter mizoginiji. Jukio Mišima nam v tem zgodnjem delu poda sliko iz življenja v tokijskih homoseksualnih krogih po drugi svetovni vojni, verističen oris pa nadgradi z bolj ali manj neposredno kritično držo do heteronormativnosti, ki je po njegovem mnenju kriva za skrivaštvo in dvojno življenje.

Jukio Mišima (1925-1970) je eden osrednjih pisateljev japonske in svetovne književnosti 20. stoletja. V slovenščino so prevedeni romani Kipenje morja, Po banketu, Pomladni sneg, Hram jutranje zarje, Pobegli konji, Angelov propad, Izpoved maske ter drame Markiza de Sade in Pet iger no.

Iztok Ilc je prevajalec iz japonskega in francoskega jezika. Prevaja osrednje avtorje japonske književnosti 20. stoletja (R. Murakami, Macuura, Kavabata, Endo, N. Soseki), francosko alžirskega pisatelja Khadro in markiza de Sada.

 

 

/ odlomek /

 

... Juiči se je predramil iz neprijetnega spominjanja in pogledal skozi okno. Z okna na višini se je videlo oddaljeno obzorje grozda dimnikov v industrijski coni, ki se je raztezala za tramvajskimi tiri in naseljem barak spodaj. V jasnih dnevih je bilo videti, kot da se obzorje zaradi dima kar malo privzdiguje. Ponoči so se obronki obzorja zaradi nočnega dela ali morda zaradi šibkega soja neonskih luči pogostokrat navzeli bledega rdečkastega nadiha.

A tistega večera je bil škrlat drugačen. Škrici neba so izdajali še posebno hudo pijanost. Ker mesec še ni vzšel, je pod bledo zvezdnato svetlobo ta pijanost dobro izstopala. Poleg tega je oddaljeni škrlat plapolal. Z nadihom nemirne motnosti v marelični barvi je bil videti kakor opogumljajoča zastava v vetru.

Juiči je spoznal, da gre za požar.

In seveda okoli ognja se je dvigoval oblak dima.

Oči lepega mladeniča je zameglilo poželenje. Telo mu je razjedala pobitost. Ne da bi vedel zakaj, ni mogel več zdržati pri miru v hiši. Vstal je. Teči je moral. Iztrošiti se je moral. Stopil je v vežo, si čez šolsko uniformo poveznil lahek temnomodri plašč in si zadrgnil pas. Jasuko je rekel, da se je spomnil, da nujno rabi neki priročnik in da ga gre iskat.

Spustil se je po bregu in na cesti, kamor so cenene barake sipale borno luč, počakal na tramvaj. Kakega cilja ni imel, a pomislil je, da bi se odpravil proti mestnemu središču. Končno se je izza ovinka pojavila opotekava podoba preveč razsvetljenega mestnega vlaka. Prostih sedežev ni bilo in dober ducat stoječih potnikov je bilo razpršenih po vagonu, bodisi so se naslanjali na okno bodisi so viseli z držajev. Skratka, bilo je ravno prav polno. Juiči se je nagnil skozi okno in razgreta lica nastavil večernemu vetrcu. Od tod se ni videlo oddaljenega požara na obzorju. Je bil res požar? Ali pa morda svetloba plamenov hudobnejšega in bolj zloveščega dogodka? ...