Dobimo se

Jukio Mišima: Izpovedi maske

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L089

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Jukio Mišima (1925-1970) se je kot Kimitake Hiraoka rodil v Tokiu v družini, ki ji je vladala očetova mati. Babica je Mišimo, starega manj kot mesec dni, vzela otrokovi materi in ga vzgajala sama. Deček se ni smel družiti z drugimi fanti in njegova družba je bila omejena na nekaj deklet in žensk. Kot mladenič je bil šibak in suhljat, pri tridesetih pa je začel negovati kult možatosti in izgrajevanja telesa: začel je dvigovati uteži, se naučil borilnih veščin ter začel nositi usnje, uniforme in široko odpete športne srajce. Leta 1958 se je poročil ter imel hčerko in sina. Pričel je zagovarjati ideologijo, ki je možatost povezovala z nacionalizmom, ter ustanovil svojo zasebno vojsko, s katero je poskušal obvarovati tradicionalne japonske vrednote. 25. novembra 1970 je s svojimi štirimi najzvestejšimi člani vdrl na sedež Poveljstva samoobrambnih sil, kjer pa njegovo zadržanje generala in govor vojakom nista naletela na nič drugega kot na posmeh. Mišima je takoj zatem izvedel obredni samomor sepuku.

 

Mišima je na tokijski univerzi diplomiral iz prava in se najprej zaposlil v državni upravi, potem pa delal kot svobodni novinar, pisatelj, režiser, oblikovalec in igralec. Pri šestnajstih je objavil svojo prvo kratko zgodbo pod umetniškim imenom Jukio Mišima, nato pa napisal še na desetine zgodb, romanov in iger, posnel več filmov in v mnogih tudi sam nastopil. Zaslovel je že s svojim drugim romanom, Izpovedi maske (1949), večinoma avtobiografsko pripovedjo mladeniča, ki se zave svojih istospolnih nagnjenj. Prvoosebni pripovedovalec je do sebe neizprosen in v samoanalizi nadvse temeljit, a hkrati še duhovit. Že pri štirih letih odkrije privlačnost preprostih moških težavnih življenj in s tem tudi usodno značilnost svoje želje: poželenje je zanj zmeraj zvezano s tragedijo in nevarnostjo in vsi trije skupaj se večkrat pojavljajo v obliki krvavega sadomazohizma. Bralci, še posebej homoseksualci z zahoda, so od samega začetka občudovali Mišimovo erudicijo, občutljivost, eksotičnost in eksplicitnost seksualnih fantazij, obenem pa so Izpovedi maske prežete z referencami na zahodnjaško homoseksualno zgodovino (Michelangelo, Wilde, Proust, sveti Sebastjan itn.). Mišima velja danes za klasika literature 20. stoletja.

 

/ odlomek /

 

Najzgodnejši spomin, ki je nedvomen in me preganja v nenavadno živi podobi, sega približno v ta čas. Ne vem, ali me je za roko peljala mati, varuška, služkinja ali teta. Prav tako ne morem zanesljivo določiti letnega časa. Popoldansko sonce je medlo sijalo po hišah na hribu. Ženska, ki se je ne spominjam, me je držala za roko in vzpenjala sva se proti domu. Nekdo je po hribu prihajal navzdol in ženska me je povlekla za roko. Umaknila sva se in počakala ob strani.

Nobenega dvoma ni, da je podoba, ki sem jo takrat ugledal, potem še neštetokrat spremenila svoj pomen, ko sem jo podoživljal, jo krepil in se poglabljal vanjo. Kajti v nejasnem obodu prizora z nesorazmerno jasnostjo izstopa samo postava nekoga, ki "po hribu prihaja navzdol". In ne brez razloga: med vsemi podobami, ki me mučijo in strašijo že vse življenje, stoji ta na častnem prvem mestu.

Proti nama se je spuščal mladenič čednega, rdečeličnega obraza in sijočih oči z umazano cunjo okrog glave, ki mu je služila za vpijanja znoja. Čez ramena je nosil drog z gnojnima vedroma na vsakem koncu in se z izkušenimi koraki, enakomerno prestopajoč se z noge na nogo, spuščal po hribu. Bil je grezničar, čistilec iztrebkov. Na sebi je imel nogavice tabi z zarezo za prst in gumijastimi podplati ter temnomodre, tesno oprijete bombažne hlače. Moj ogled mladeniča je bil nenavadno temeljit za štiriletnega otroka. Čeprav se tega takrat nisem jasno zavedal, se mi je z njim prvikrat razkrila nekakšna moč, prvikrat me je nagovoril neki nenavaden in skriven glas. Pomenljivo je, da se je to prvič pojavilo v podobi grezničarja: iztrebki so simbol zemlje in brez dvoma me je klicala zla ljubezen matere zemlje.

Že takrat sem zaslutil, da na svetu obstaja vrsta poželenja, ki je podobno pekoči bolečini. Pogledal sem tistega umazanega mladeniča, se dušil od poželenja in si mislil: Hočem se spremeniti vanj, hočem biti on. Natančno se spominjam, da je imelo moje poželenje dve osrednji točki. Prva so bile njegove tesno oprijete hlače, druga njegov poklic. Tesno oprijete delovne hlače so jasno izrisovale spodnji del njegovega telesa, ki je bilo gibčno, in zdelo se mi je, da gre naravnost proti meni. V meni se je porodilo neizrekljivo občudovanje tistih hlač. Nisem razumel, zakaj.

Nato pa še njegov poklic... V tistem hipu me je obsedla želja, da bi postal grezničar, prav kakor drugi otroci želijo postati generali, takoj ko se zavedo sveta okoli sebe. Izvor te želje je bil deloma morda v tistih temnomodrih delovnih hlačah, a prav gotovo ne samo v njih. Sčasoma je ta želja v meni postala še močnejša, in ko se je večala, je doživela nenavaden razvoj.

Hočem reči, da sem do njegovega poklica občutil nekaj podobnega hrepenenju po globoki, vse telo prežemajoči žalosti. Njegov poklic je v meni sprožil občutek "tragičnosti" v najbolj čutnem pomenu besede. Občutek nekakšne slepe požrtvovalnosti, nekakšne popolne prepuščenosti, nekakšne sprijaznjenosti z ogroženostjo življenja, občutek, podoben izjemni mešanici praznine in življenjske moči - vsa ta občutja so ob njegovem poklicu prikipela na plano, planila nadme in me pri štirih letih spremenila v ujetnika. Najbrž sem si življenje grezničarja predstavljal napačno. Najbrž so mi govorili o kakšnem drugem poklicu pa sem, zaveden z njegovo obleko, njegovo službo silil v vzorec tistega, kar so mi povedali. Drugače si tega ne znam razložiti.

Najverjetneje je bilo res tako, saj se je moja želja s podobnimi čustvi kmalu prenesla tudi na druge, na primer na voznike prazničnih tramvajev ali na luknjače vozovnic na podzemni železnici. Oba poklica sta me navdajala z močnim vtisom "tragičnih življenj", o katerih nisem ničesar vedel in za katera se mi je zdelo, da sem iz njih za zmeraj izključen. To je še posebej veljalo za luknjače vozovnic: vrste zlatih gumbov na njihovih modrih uniformah so se v moji glavi zlile z vonjem, ki je v tistem času preveval podzemno železnico - nekakšna mešanica vonja po gumi in meti - in so zlahka priklicale miselne asociacije na "tragične reči". Nekako se mi je zdelo tragično, če je moral človek za preživetje služiti v takšnem vonju. Življenja in dogodki, ki so potekali brez kakršnekoli povezave z menoj, na krajih, ki so ugajali mojim čutom, a sem jih hkrati zavračal, ter ljudje, ki so bili vpleteni vanje - vse to je sestavljalo mojo definicijo "tragičnih reči". Zdelo se je, da se je žalost, ker sem bil za večno izločen, v mojem sanjarjenju zmeraj znova spreminjala v žalost nad temi ljudmi in njihovimi življenji, in da sem poskušal biti del teh življenj edinole preko svoje žalosti.

Če je bilo tako, so bile tako imenovane "tragične reči", ki sem se jih začenjal zavedati, najbrž zgolj sence, ki so jih metale slutnje še večje žalosti v prihodnosti, še bolj osamljene izključenosti, ki me je čakala ...