Dobimo se

Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L106

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Jeanette Winterson (1959) se je rodila v Manchestru in odraščala pri krušnih starših v Accringtonu. Pri šestnajstih letih je zaradi lezbištva zapustila dom, se vpisala na Oxfordsko univerzo in zatem napisala vrsto uspešnic. Zaslovela je že s prvim romanom Pomaranče niso edini sad (1985, slovenski prevod 2001), v katerem je reflektirala izkušnjo posvojenke in lezbijke v versko obsedeni družini. Po romanu je bila posneta tudi tv-nadaljevanka. V slovenskem prevodu imamo še njena romana Pisano na telo in Teža.

Spomini, v katerih se loteva navideznega razcepa med »srečo« in »normalnostjo«, so napisani fragmentarno in strastno, a sklenjeno kot najčistejša poezija v romanu. Avtorica z neprizanesljivo samorefleksijo razgrinja svoje življenje s surovo krušno materjo, ki jo je silila postati misijonarka binkoštne veroizpovedi in jo zaradi lezbične zveze v najstniških letih podvrgla obrednemu »izganjanju hudiča«. Hkrati pa psihološko in dosledno analizira družinsko, socialno in seksualno podlago lastne ustvarjalnosti. Po smrti krušnih staršev je Jeannette Winterson izgubila razum, ki si ga je poskušala povrniti brez zdravil, a s pomočjo znane psihiatrinje in partnerke Susie Orbach. Slednjič je našla tudi biološko mater in njeno družino, a srečanje s »pravo« materjo ni prineslo pričakovane odrešitve. Četudi je bila pokojna krušna mati Jeanette Winterson pošast, je bila vendarle njena pošast, ki je celo sooblikovala in nehote spodbujala hčerin izjemen pisateljski dar. Literarizirana avtobiografija Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? se bere kot druga, skrita, senčna plat avtoričinih proznih del.

 

Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka in publicistka. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane, dramska besedila in kratkoprozne zbirke, med drugim avtoric in avtorjev Judith Butler, Kate Bornstein, Leslie Feinberg, Jackie Kay, Mary Dorcey, Michael Cunningham, Ian McEwan, Truman Capote, Dennis Cooper, Helen Zahavi.

 

/ odlomek /

 

Imela sem šestnajst let in bilo je tik pred tem, da me bo mama za zmeraj vrgla iz hiše zato, ker sem prekršila zelo veliko pravilo – celo večje od prepovedanih knjig. To pravilo ni bilo samo Nič seksa, ampak zagotovo Nič seksa z lastnim spolom. Bila sem prestrašena in nesrečna.

Spominjam se, da sem šla do knjižnice po kup kriminalk z umori. Ena od knjig, ki jih je mama naročila, se je imenovala Umor v katedrali avtorja T. S. Eliota. Domnevala je, da je to krvava zgodba o sprijenih menihih – in pogodu ji je bilo vse, kar je bilo slabo za papeža.

Knjiga se mi je zdela malce pretanka – kriminalke so navadno kar zajetne – zato sem jo odprla in videla, da je napisana v verzih. Zagotovo ni prava … Še nikoli nisem slišala za T. S. Eliota. Mislila sem, da je mogoče v sorodu z Georgom Eliotom. Knjižničarka mi je povedala, da je ameriški pesnik, ki je v Angliji preživel večino svojega življenja. Umrl je leta 1964 in dobil je Nobelovo nagrado.

Nisem brala poezije, ker sem si zadala cilj, da se prebijem skozi ANGLEŠKO PROZNO KNJIŽEVNOST A – Z. A to je bilo drugače ...

Brala sem: To je en hip, / a pomnite, da vas bo drugi / presunil z nenadno bolečo srečo.

Zajokala sem.

Bralke in bralci so očitajoče dvignili poglede in knjižničarka me je oštela, kajti tiste čase še kihniti nisi smel v knjižnici, kaj šele jokati. Tako sem s knjigo šla ven in prebrala celo, sedeč na stopnicah na običajnem mrzlem severnem vetru. Neznana in čudovita gledališka igra je tisti dan naredila znosnejši, in kar je naredila znosnejše, je bila še ena ponesrečena družina – za prvo nisem bila kriva, vendar vsi posvojeni otroci obtožujejo sebe. Druga polomija pa je bila vsekakor po moji krivdi.

Bila sem zmedena glede spola in seksualnosti ter vznemirjena zaradi enostavnih praktičnih težav, kje živeti, kaj jesti in kako opraviti zaključne izpite za srednjo šolo.

Nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal, a pomagal mi je T. S Eliot.

Ko torej ljudje rečejo, da je poezija razkošje ali izbira ali za izobražene srednje sloje ali da je ne bi bilo treba brati v šoli, ker je nepomembna, ali katerokoli drugo čudno ali neumno mnenje o poeziji in njenem mestu v našem življenju, sumim, da so ljudje, ki to govorijo, imeli dokaj lagodno življenje. Težko življenje potrebuje težek jezik – in ravno to je poezija. Ravno to ponuja književnost – jezik, toliko močan, da lahko pove, kakšne so stvari.

To ni mesto za skrivanje. To je mesto za najdevanje. ...