Dobimo se

Jaime Gil de Biedma: Glagolske osebe

Kategorija: LAMBDA

Cena: 15,85 €

Šifra izdelka: L036

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Jaime Gil de Biedma (1929 - 1990)

 

Rojen v Barceloni v premožni meščanski družini. Študiral je pravo v Barceloni in Salamanki, kjer je tudi diplomiral. Leta 1953 je bival v Oxfordu in v tem času dobro spoznal sodobno anglosaksonsko poezijo (Eliot, Auden), ki je opazno vplivala na njegovo delo, čeprav dosti dolguje tudi Luisu Cernudi in Césarju Valleju. Od leta 1953 je delal v družinskem podjetju. Njegov pesniški opus ni obsežen, a kljub temu velja za najpomembnejšega pesnika svoje generacije, ki je v petdestih letih ustvarjala socialno poezijo. Danes velja za klasika sodobne španske poezije. Poezija mu ne pomeni samo možnost, da ob njeni pomoči izrazi svoj odpor proti diktaturi, ampak predvsem da se poglobi v jezik kot estetsko izrazilo in v poezijo kot izkušnjo. Leta 1953 je objavil prvo knjigo Po sodbi časa (Segun sentencia del tiempo), ki ji sledijo tri pesniške zbirke, in sicer leta 1959 Sopotniki (Compańeros de viaje), 1966 Moralitete (Moralidades) in leta 1968 še Posmrtne pesmi (Poemas póstumos). Pisal je tudi duhovite literarne eseje. Po njegovi smrti so leta 1991 objavili njegov dnevnik Portret umetnika iz leta 1956 (Retrato del artista en 1956). Umrl je v Barceloni, leta 1990, za posledicami aidsa.

 

 

VALČEK ZA OBLETNICO

 

Nič ni tako sladkega kot soba

za dva, ko se ne ljubiva več pretirano,

zunaj mesta, v nekem mirnem hotelu,

s čudnimi pari in limfatičnimi otroki,

 

predvsem zaradi tega nejasnega občutka

neresničnosti. Nekaj takega kot poletje

v hiši mojih staršev, pred leti,

kot nočna potovanja z vlakom. Kličem te,

 

da ti povem, da ti nimam kaj povedati,

česar bi ti še ne vedel,

ali da bi te morda kot nekdaj

nežno poljubil na ustnice.

 

Odšel si z balkona.

Soba se je zmračila,

midva sva se gledala nežno, v zadregi,

da ne bi čutila teže treh let.

 

Vse je isto, zdi se,

kot da ni bilo včeraj. In ta nostalgični vonj,

ki ga tišina polaga v usta,

najbrž zavaja, da se motiva

 

v svojih čustvih. A ne

brez zadržka, zakaj nekaj

spodaj privlači močneje in se je (da rečem

morda bolj določno)

 

težko spomniti, da se ljubiva,

čeprav morda z neko nenatančnostjo, in sobota,

kot je danes, je potem tako blizu

včerajšnjemu večeru in

 

pojutrišnjemu

jutru...

 

 

JUTRANJICA

 

Zbudi se. Postelja je vse bolj hladna

in umazane rjuhe na tleh.

Skozi okna na verandi

prihaja zora,

z barvo jesenskega plašča

in ženske podveze.

 

Zbudi se, bežno pomisli,

da naju je poklical nočni vratar.

In molče poslušaj: v daljavi

je spet slišati hropenje

tramvajev, ki vozijo na delo.

Dani se.

 

V kioskih na Rambli

bo kmalu polno nabranih rož,

in ptice bodo pele - rogonosci -

z visokih platan in gledale, kako

žalostno človeštvo odhaja v posteljo,

ko se že dani.

 

Spomni se sobe, v kateri si spal.

Glavo zakoplji med rjuhe,

prepusti se dražljajem in hladu,

ki ga prinaša zora,

ob telesu, ob katerem sva snoči

tako uživala,

 

in pomisli, da bi moral vstati.

Pomisli na hišo, še vedno mračno,

v katero boš stopil, da se preoblečeš,

in na pisarno, s premagovanjem zaspanosti,

in na mnoge druge stvari, ki pridejo

z zoro.

 

Čeprav poleg sebe slišiš šum

drugega dihanja. Čeprav napol

še v snu iščeš tisto malo toplote

med njegovimi nogami, da začne drhteti.

Čeprav ni ljubezen nič manj sladka,

ko se zdani.

 

- Ob telesu, čisto golem, ob katerem

sem snoči tako užival, mi dovoli,

da zdaj ob zori prižgem luč in te gledam

in poljubim.

Zakaj poznam dan, ki čaka name,

a ne zaradi užitka.

 

Prevedel Ciril Bergles