Dobimo se

Helga Pankratz: Amore?

Kategorija: LAMBDA

Cena: 13,60 €

Šifra izdelka: L045

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Helga Pankratz (1959), pisateljica in kulturna delavka na Dunaju, je z liriko in prozo zastopana v številnih antologijah in literarnih revijah. Objavila je štiri samostojne knjige, med njimi zbirko glos in komentarjev. Leta 2000 je prejela nagrado Gay and Lesbian Award za zasluge za emancipacijo gejev in lezbijk v Avstriji. Lezbično življenjsko okolje in lezbična kultura tvorita samoumevno ozadje, na katerem se dogajajo njene iz življenja vzete, s subtilnim humorjem prežete ljubezenske zgodbe o povsem različnih ženskah.

 

Andrej Leben je literarni znanstvenik, publicist in prevajalec iz slovenščine, nemščine in češčine (npr. Suzane Tratnik, Braneta Mozetiča, Kajetana Koviča in Stanislava Stuharja).

 

AMORE?

 

Z Evo sva bili že dolgo skupaj. Dobro sva se razumeli in ljubili sva se vztrajno. Najin odnos je prerasel stadij dvojnosti in se razširil na Moniko, Evino ljubico, in na mojo ljubico Marijo. Čas privajanja, ki ga zakonu zaporednih monogamnih zvez privržena scena potrebuje za spoznanje, da sklenitev novega odnosa ne pomeni nujno konec starega, je bil za nami. Mučno in panično trzanje vek pri očitajočem stavku: "In kaj k temu pravi tvoja partnerica?!" je sodilo v preteklost. Namesto tega so nam skupne znanke voščile: "Lep pozdrav tvoji ženi in tvoji ljubici!" Ali pa so se spomnile: "A ja! Saj je tvoja prijateljica skupaj z Moniko! Pozdravi Moniko v mojem imenu!"

Pogosto so nas vse štiri vabili na žure - tako tudi na okrogli rojstni dan neke znanke.

 

Na tem žuru je moja Marija zelo trdovratno zalezovala gostiteljico.

Odkar sva z Marijo prišli, sem pravzaprav vedno videla le njen hrbet. Kot klop se je držala gostiteljice in imela oči in ušesa samo zanjo. Eva in njena ljubica pa sta se za pogovor v dvoje umaknili v tih kotiček.

Tako sem sprva sedela sama, grizljala soletti in zamišljeno srkala pomarančni sok.

 

Mirno sem opazovala Marijin hrbet, njena obla ramena, saj je svojo sprednjo stran razkazovala gostiteljici. Ta je sedela obrnjena k meni, vsake toliko živčno poiskala moj pogled in mi z mežikanjem dajala Morzejeva znamenja, da njeno zanimanje za Marijo ni resno. Pomirjujoče sem ji nazaj pomežiknila "vse v redu".

 

Konec koncev se je moje ljubezensko razmerje z Marijo prevesilo že v četrto leto in domnevala sem, da tako hkrati tudi v finale. Sicer sva še vedno pogosto spali skupaj, najmanj dvakrat ali trikrat na teden. Ampak Marija je v ljubezni očitno postajala vse bolj nenasitna. Poleg mene je začela nabirati peščico ljubimk. Nič nisem imela proti. Še prav mi je bilo: če je spala z drugimi, se je manjšal moj občutek krivde, ker ji nikoli nisem mogla nuditi popolnega in ekskluzivnega odnosa, temveč samo razmerje poleg svojega osnovnega odnosa. Pričakovala sem, da bo Marija v kratkem našla žensko, zaradi katere me bo zapustila. Bila sem pripravljena, da ji - brez zapletov - pustim, naj gre.

Pravzaprav je bila Marija takrat nenehno na ogledu. Imela je številne ljubezenske prigode. Delno mi je poročala o svojih ljubezenskih podvigih. Nekatere pa mi je prikrila. Zdi se mi, da so bila resnejša razmerja tista, ki mi jih je tajila: razmerja z ženskami, ki jim je obljubljala zvestobo, se delala, da so edine, jim ničesar ali malo povedala o meni, ali pa jim je - če so me poznale - razlagala, da je z mano končala. Hkrati je vsekakor redno hodila k meni seksat. Seks si je zvečine jemala kot blago v samopostrežni trgovini. Včasih pa me je omrežila nepričakovano močno in skupaj sva preživeli cele vikende divjega praznovanja poželenja in nebrzdanih večkratnih orgazmov.

Raje bi videla, da bi mi pogosteje zaupala svoje ljubezensko življenje. Cenim odkritost in od srca rada bi bila uslužna Marijina sostorilka, ne pa nič hudega sluteča šahovska figura - če je že druge varala z mano. A očitno je dajala prednost, še več, očitno je uživala v tem, da me pušča v nevednosti. Vadila se je v veščini, kako me pustiti capljati v temi - in tako tudi, kolikor je pač šlo, varati mene. Dopuščala sem to. Na Marijina razmerja sem gledala kot na izraz njene potrebe po svobodnem prostoru zunaj mojega vpliva. Njena molčečnost mi ni bila nadležna zaradi kakšnega lastništva nad njo. Nadležno mi je bilo, da me je s svojimi zvijačami na družabnem prizorišču lezbične scene od časa do časa pahnila v situacije, v katerih sem se počutila nelagodno kot na ledu. ...