Dobimo se

Guillaume Dustan: Močnejše od mene

Kategorija: LAMBDA

Cena: 14,00 €

Šifra izdelka: L065

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Guillaume Dustan (1965 – 2005) se je povsem posvetil pisanju in založništvu, ko je odkril, da je okužen s HIV, a ker je pisal in živel manj uglajeno kot nekateri drugi avtorji romanov o aidsu, je pri javnosti naletel na neodobravanje, če ne že tudi na zavračanje in sovraštvo. Ko preberemo njegov kratek roman Močnejše od mene (prevedel ga je Brane Mozetič), nam je najbrž kar hitro jasno, zakaj je bilo tako. Dobili smo roman z verjetno najbolj eksplicitnimi, podrobnimi in ekstenzivnimi opisi gejevskega seksa v slovenščini. Dustan je umrl (najbrž samomor) le slab teden po podpisu pogodbe za pričujoči slovenski prevod knjige. 

Roman je sestavljen iz opisa enega seksa za drugim; pravzaprav gre za en sam seksualen pohod po (večinoma) pariški gejevski sceni (»S koliko tipi sem se zalizal v življenju? Z najmanj tisoč.«). Ne gre pa za kakšno vanilijo, temveč za veliko štrikanja, S/M, fuk zmenkov, fistinga, sketanja, usnja, škorenj, udarcev, brc, popersa, džointov in alkohola (»Sem stroj za užitek. Sprejemam v fuk ledercah, usnjenih tangicah, v škornjih. Imam muziko, orodje, droge. Imam popolnoma čisto rit. Vse znam delati. Poljubljam. Ližem. Fafam. Ščipam. Zvijam ude. Vdihavam. Nategujem. Vlečem. Porivam. Božam. Udarjam. Držim. Odprem. Razširim. Vstopim. Pridem. Potopim se. Ščijem. Slinim se. Pljuvam. To, da bi mi prišlo v kondom, je edino, česar še vedno ne znam.«). 

Ni za tiste z občutljivim želodcem, moralo ali kakšnim posebej sterilnim odnosom do osebne higiene (»Povlekel je ven svojega tiča. Cuzal sem mu ga. Smrdel je, rekel sem si, da ko je načrtoval taka srečanja, si ga gotovo zanalašč nekaj dni ni umil.«). In kar je pokonci spravilo gejevske in aids organizacije: kar nekaj je tudi popisov nezaščitenih spolnih odnosov (»Odkar sem bil pozitiven, sem se sam sebi zdel kot nabita pištola. Sperma je zamenjala krogle.«), med njimi so tudi taki, kjer je (vsaj) eden od partnerjev seropozitiven. 

Drugega v romanu ni dosti. Nekaj malega zvemo o partnerstvu s Quentinom, o službi skoraj nič. Vendar je del, ko gre pripovedovalec z očetom v Berlin, še prav posebej presunljiv, najbolj tam, kjer se zaplete z moškim, ki v svojih kuhinji nazadnje joče in te solze ostanejo z Guillaumom. Sčasoma tudi za pripovedovalca seks postane vse bolj vprašanje smrti, prej kot nekakšnega reproduktivnega življenjskega veselja (»Seks me je vse bolj navdajal z željo, da bi umrl.«), zato se na koncu umakne – na drug konec sveta in v pisanje (»Ponudili so mi službo na soncu, na drugem koncu sveta. Tam bom napisal svojo knjigo, nadaljevanje moje ekspresne psihoterapije. … Tukaj je bilo moje potovanje zaključeno. Moje potovanje na konec seksa. Zdaj mi je bilo vse znano. Vse, razen nemogočega. Mučenj smrkavcev, grupnjakov s spermo. Prišel sem do nemogočega.«). 

Za pripovedovalca je odhod (iz Pariza, od Quentina, od seksa v pisanje) najboljša odločitev v življenju. Tako kot je to včasih za vse nas edina rešitev.