Dobimo se

Goce Smilevski: Pogovor s Spinozo

Kategorija: LAMBDA

Cena: 13,60 €

Šifra izdelka: L043

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Goce Smilevski (1975) je diplomiral iz primerjalne književnost na Univerzi v Skopju, na Karlovi univerzi v Pragi je študiral češki jezik s književnostjo in magistriral na katedri za študije spolov na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Objavil je romana Planet neizkušnje (2000) in Pogovor s Spinozo (2002), za katerega je prejel nagrado Roman leta, ki jo podeljuje makedonski dnevni časopis Utrinski vesnik. Preveden je v srbščino, angleščino in poljščino, v Makedoniji pa je doživel že peto izdajo, ko je izšel v zbirki Biseri iz svetovne književnosti, ki izhaja kot priloga časnikov Dnevnik in Utrinski vesnik.

 

Aleš Mustar prevaja sodobno romunsko in makedonsko književnost. Prevode poezije in proze objavlja v revijah, v knjižni obliki pa so mu do sedaj izšli štirje prevodi. Tudi sam piše poezijo.

 

Mreža

 

Sediš in rišeš, da bi pobegnil pred norostjo. Pozneje, nekaj let po tvoji smrti, ko je Colerus prišel na obisk k Hendriku van der Spijku in ga prosil, naj mu opiše tvoje življenje, ker piše knjigo o tebi, je tvoj stanodajalec iz predala vzel tvoje risbe, Colerus pa je zapisal: "Sam se je naučil risanja, skiciral je s črnilom ali z ogljem. V rokah držim cel kup takšnih skic, na katerih so upodobljeni njegovi obiskovalci ali pa tisti, ki jih je srečal naključno. Med risbami sem našel tudi takšno, na kateri je bil upodobljen ribič v srajci z mrežo čez desno rame." Colerus si je z zanimanjem ogledoval risbo, ni opazil, da narisana oseba ni ribič, da si to ti in da na tvoji rami ne visi ribiška, ampak pajkova mreža.

 

***

 

Od vseh oblik, ki so predstavljale propadanje krhkih stvari v vesolju, mi je bila najljubša pajkova mreža. Res, da je pajkova mreža blizu labirintu in drevesu življenja, vendar so razlike večje od podobnosti.

Labirint je ustvaril človek, ki je hotel postati Bog, drevo življenja so naredili ljudje, ki so hoteli spoznati, kako se giblje božja stvaritev, mrežo pa je ustvaril - Bog. Ne, ne smej se, ____, pajkovo mrežo je v resnici naredil Bog. On je tisti, ki spušča nit iz pajkovega telesa, tisti, ki nosi veter, tisti, ki nosi pajka in mu pomaga presti posamezne niti, kdo drug, če ne Bog, kdo drug, če ne večna in neskončna substanca uči pajka presti mrežo?

V drevesu življenja vlada hierarhija: deli se na spodnjo in zgornjo, gornji zefirji so bliže nebu, spodnji pa zemlji, obstaja še ena zares zanimiva delitev na moške, ženske in androgene stolpe, toda kaj to pomeni, ali zmaga, odlika sedmega zefirja, pripada samo moškemu principu, ali slava, odlika osmega zefirja, pripada samo ženskemu principu, ali je lepota samo hermafroditska, dvospolna? Tudi v labirintu obstaja hierarhija, tu ne gre za spodaj in zgoraj kot pri drevesu življenja, tu hierarhija ni pogojena z bližino neba ali zemlje, tu jo ustvarja igra življenja in smrti. Hierarhijo vzpostavlja igra življenja in smrti, če hodiš po pravih poteh, ki te vodijo iz labirinta, lahko svoje bivanje podaljšaš, če pa izbereš napačno, lahko srečaš smrt. Tudi če pajkova stvaritev ima središče, to ni najpomembnejše mesto, saj je vsak delček središče mreže. In na koncu sta tu še vhod in izhod. V labirintu obstaja eden ali več vhodov in vedno samo en izhod. Na drevesu življenja se natančno ve, skozi kateri zefir lahko vstopiš in po katerih poteh moraš hoditi - iz Ketra vodijo samo tri poti: proti Hokhmi, Bini in Tiferetu. V pajkovi mreži, kamorkoli bi že hotel priti, lahko začneš s katerekoli točke, saj je vsaka točka vhod in izhod. Zato sem risal pajkove mreže, risal sem jih, vržene čez moje rame, razpredene po mojem obrazu in po nebu.

Tisto leto sem, kot tudi vsa druga leta po materini smrti, v prvih novembrskih dnevih začel težko in hitro dihati, kot da bi človeku hoteli nekaj vzeti, kot da bi izgubil nekaj nepovratnega. Včasih, ko sem hotel zajeti sapo, je v posteljo k meni legel Johannes.

"Napiši mi pismo," mi je rekel.

"Nimam tvojega naslova," sem mu rekel.

"Naslov ni pomemben. Samo pismo mi napiši," je rekel in izginil.

Vstal sem, sedel za mizo in začel pisati. Z eno roko sem pisal pismo, z drugo pa sem ga cefral. "Sedaj veš," sem neke noči zaslišal glas Clare Marie, "sedaj veš, zakaj sem vsakič, ko sva se igrala uganjevanje citatov, igro končala z Ovidijevimi Metamorfozami."

"Vem," sem rekel.

"In veš, zakaj sem jokala tistega večera, preden si se odselil iz naše hiše, ko sem recitirala verze nimfe Eho."

"Vem," sem rekel, "toda takrat nisem vedel. Če bi vedel, se morda ne bi kot Narcis zaljubil v nekaj, kar je senca. On v odsev svojega telesa, jaz v odsev svojega uma. Jaz obeh se je zaljubil v odseve, v sence."

"Zdi se mi, da so tudi od mene kot od Eho ostali samo glas in kosti."

"Jaz lahko slišim samo tvoj glas," sem ji rekel.

"Kmalu tudi njega ne boš več mogel slišati," je rekla in potem je bilo vse tiho.

Sedel sem sam v sobi - bila je težka februarska noč, moje težko sopenje me je spominjalo na materino smrt.