Dobimo se

Georges Eekhoud: Escal-Vigor

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L102

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Georges Eekhoud (1854–1927) je belgijski avtor flamskega porekla, ki je pisal v francoščini. V belgijsko književnost se je zapisala predvsem njegova proza, bil pa je tudi pesnik, esejist, dramatik in umetnostni kritik ter je aktivno sodeloval v modernih francosko-belgijskih umetniških gibanjih, med drugim pri reviji La Jeune Belgique. Njegova dela pogosto obravnavajo družbene izobčence in delavski razred in so bila kljub svoji drznosti deležna velike pozornosti ter pohval njegovih sodobnikov in kritikov. Danes je Eekhoud najbolj poznan prav po romanu Escal-Vigor.

Escal-Vigor (1899) velja za prvo belgijsko delo v francoščini, ki odkrito in brez zadržkov obravnava ljubezen med moškima. Protagonist romana je homoseksualni grof Henry de Kehlmark, ki se po več letih vrne na graščino Escal-Vigor v ozkogledo, podeželsko skupnost otoka Smaragdis, kjer se mora zaradi svoje ljubezni do kmečkega fanta spopasti z jezo vaščanov. Ob svojem izidu je roman povzročil velik škandal in avtorju prislužil tožbo, ki pa je bila zaradi izjemne podpore kolegov književnikov ovržena. Gre za prvo avtorjevo delo, ki je prevedeno v slovenski jezik.

Špela Bibič (1986) je diplomirana prevajalka in prevaja večinoma iz francoščine v slovenščino ter iz slovenščine v angleščino. Lani je pri založbi ŠKUC, v zbirki Vizibilija, izšel njen knjižni prevodni prvenec Prikazala se mi je ženska, avtorice Renée Vivien.

 

/ odlomek /

Pred davnimi, davnimi časi je Gérard služil za pastirja pri paru dveh starih in skopih kmetov, ki sta živela samotno življenje v oddaljeni deželi Brabant, prekriti s pustinjami in stepami, kot tam doli v Klaarvatschu. Ni se vedelo, od kod je prišel. Ko sta ga prvič odkrila, bi mu lahko bilo petnajst let; okrog je tekal napol gol; vedel se je kot mlada zver in treba ga je bilo naučiti govoriti kot otroka. Za vsak primer sta ga stara skopuha dala krstiti ter ga vzela v službo in izučila za pastirja ovac. Stal ju je manj kot skromen dnevni obrok, in s tem, ko sta ga vzela k sebi, se jima je zdelo, da sta naredila nekaj dobrega.

Mati narava je bila brez dvoma naklonjena temu svobodnemu fantu, zavrženemu od ljudi, ki so ga zaplodila kdove katera gozdna bitja, kajti zdelo se je, da se sploh ne stara. Postajal je tudi vedno krepkejši in lepši. Bil je velik fant, tako lasat, da so mu divji kodri ves čas padali nazaj na obraz in na nebeške oči, v katerih je imel človek občutek, da se zgoščata neskončnost in večnost.

Zaman ga je bilo učiti katekizma, nikoli ni pripisoval velikega pomena našim utesnjujočim ceremonijam in obredom. Preprosta narava je ostala njegov vzgled in njegova svetovalka. Drugače povedano, poslušal je le svoje nagone.

A njegova gospodarja, že tedaj precej stara, sta v poznih letih dobila otroka, čisto slabotnega fantka, ki sta ga imenovala Étienne. Ker sta bila starša prestara, da bi se mu posvečala, je bil Gérard tisti, ki ga je vzgajal. Najprej je za dojilji izbral dve svoji najljubši ovci. Tiennet je rasel in postal debelušen otrok, rožnat in ljubek kot kerubin. Gérard je še naprej za njega hranil najboljše ovčje mleko, dišeče sadje, golobja in fazanja jajca. Oboževal ga je, kot ni nobeno človeško bitje oboževalo drugega, saj njegovo ubogo srce divjaka ni moglo nikoli porabiti zakladov ljubezni, ki si jih je nabralo. Tiennet je ščebetal kot ptič; bil je tako svetlolas, kot je bil drugi temen; in malček je ukazoval velikemu, divjemu fantu. Sebična in čudaška starca sta pustila, da sta se potepala in živela skupaj.

Ko sta se kopala v reki Démer, je Gérard občudoval to mlado, vitko in graciozno telo; in noben užitek se ni mogel primerjati s tem, ko je objemal njegovo voljno in toplo telo, ga zelo dolgo in zelo daleč nosil v naročju v globino gozda, kjer sta se naposled valjala v praproti in mahu. Gérard je žgečkal Tienneta s sprehajanjem svojih ustnic po njegovi rožnati koži. Otrok se je smejal, se poskušal izviti, brcal je z nožicami in ploskal po robustnih bokih velikega, ki je sprejemal te udarce kot božanje...

Ta idila je trajala do dne, ko sta Tiennetova starša dobila obisk dveh bratrancev, ki ju je spremljala Wanna, svetlolasa deklica Tiennetove starosti, živahna in zbadljiva kot jasna, sveža zora, vabljiva kot gozdna jagoda. Starši so se obojestransko strinjali, da bodo otroka, ki sta si bila takoj všeč, poročili.

Od prihoda male Wanne je veliki Gérard postal precej otožen zaradi pozornosti, ki jo je njegov mali Tiennet izkazoval ljubki sestrični. Tiennet, ki je bil razvajen otrok, je imel Gérarda rad le, kot bi imel rad zvestega in ubogljivega psa, uslužnega partnerja pri svojih igrah, ki je bil pripravljeni ustreči vsem njegovim muham. Gérard je gledal na Wanno z mračnimi, morilskimi očmi, a svetlolaska se je iz divjaka norčevala, in da bi ga ujezila, razposajena in prebrisana kot je bila, je Tienneta pogosto odpeljala stran ali pa se stekla skrit, da bi se ji pridružil daleč stran od ljubosumneža. Gérard, na robu potrpljenja, je rotil svojega prijatelja, naj se ne poroči. Tiennet se mu je smejal v obraz. »Si nor, ljubi moj veliki? To je zakon narave. Poglej si živali naše kmetije, poglej si gozdne zveri! …«

»Oh, usmiljenje! Ne vem, kaj se dogaja v meni, ampak želim si te samo zase, čisto zase … Zakaj posnemati živali in delati kot drugi? Mar si sama ne zadostujeva? Misliš, da te bo kdaj kdo ljubil kot tvoj Gérard? Prekiniva to plodno stvarstvo. Mar se ne rodi dovolj bitij? Živiva za naju, samo za naju. Tiennet, usmiljenje; tebe si želim, čisto zase, samo tebe. Ne vem, kaj si, če si moški kot drugi; zame si neprimerljiv … Oh! Zakaj je morala priti med naju? Ne, slabo se izražam … Tvoje osuple oči me ubijajo … Poslušaj, vse me boli, ko vem, da si z njo. Zla vročina se mi pretaka po žilah. Vajine združene roke mi čisto nežno rijejo pod prsmi, da mi z nohti raztrgajo srce. Oh, Tiennet moj, umiram ob misli, da te bo poljubljala na ustnice, da te bo odpeljala daleč stran od tod in te bom moral za vedno prepustiti kradljivki mojega življenja …« Tiennet se je smehljal, vendarle nekoliko otožen, in ga poskušal spametovati: »Ti veliki norec, moja čustva do tebe se ne bodo spremenila. Poglej, mar nisem še vedno isti? Zbližala se bova kot nekoč. Sledil mi boš z njo …«

A ubogemu pastirju se ni povrnil razum.

Bolj se je bližal usodni dan, bolj je Gérard hiral, izgubljal tek, se zmrdoval nad vsem, kar je nekoč slavil, zanemarjal svojo čredo. Njegovo vedenje je postalo celo tako zaskrbljujoče, da sta ga gospodarja poslala k župniku. Morda je bil uročen! Vsi pastirji imajo v sebi nekaj čarovništva in so sami izpostavljeni urokom sebi enakih. Odkritosrčni Gérard je duhovniku preprosto zaupal svoje globoko trpljenje. Ob prvi besedi, ki jo je sveti mož slišal, je dejal: »Pojdi, prekletež,« je zabobnel. »Tvoja prisotnost zastruplja. Ne vem, kaj me zadržuje, da te ne predam sodnim oblastem njegove milosti vojvode Brabanta … in dam zažgati na Velikem trgu, kot delamo z ljudmi tvoje vrste … nemudoma boš odšel. Tvoj zločin te je odrezal od skupnosti vernikov … Odreši te lahko samo še rimski papež! Vrzi se pred njim na kolena … Za zdaj si grešil le v mislih. Tudi zato nad tvoje prekleto meso ne bom priklical plamenov očiščevalne grmade!«

Gérard se je vrnil pred gospodarja, brez sramu, toda bolj obupan kot kadarkoli. Zelo je pazil, da ne bi podrobno opisal, kaj se je zgodilo med njim in božjim služabnikom, in jima le oznanil, da se bo odpravil na dolgo romanje, da se spokori za neki preveliki greh … Še tisto noč se je nameraval odpraviti na pot, ko bodo vsi spali, da se izogne klepetuljam in radovednežem … Za poslednjo uslugo je poprosil Tienneta, da ga spremi kos poti od koče. Wanna je svojega zaročenca hotela zadržati, a Tiennet se je usmilil prijatelja in se pred obetom morda večne ločitve spomnil njune nekdanje dolge in absolutne ljubezni …

»Brat, kakšen je ta hudi prestopek, ki te izganja?« je Tiennet po poti večkrat vprašal svojega zvestega tovariša. A oni je molčal in ga samo dolgo gledal ter zmajeval z glavo.