Dobimo se

Fernando Vallejo: Devica sikarijev

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L112

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Fernando Vallejo
Devica sikarijev


Nasilje je ena pomembnejših tem vsega latinskoameriškega romanopisja, Kolumbija pa je edinstvena po romanesknem žanru »sikarijski roman«. Devica sikarijev, Kolumbijca Fernanda Valleje (Vlačuga babilonska, Brezno, Vzporedna ulica ...) govori o nasilju med mrtvimi, ki gredo skozi življenje in ob tem ves čas zmotno mislijo, da so živi. Avtor v nekem zapisu celo blagruje Kolumbijo kot edino deželo na svetu, v kateri ustvarja pisatelj, ki je že mrtev. Sikariji so najeti morilci, dečki, skoraj še otroci, njihova nebeška zaščitnica je Marija – Devica sikarijev. Njej veljajo njihove molitve in priprošnje, naj jih varuje pred kroglami drugih sikarijev, naj jim pomaga ohranjati mirno roko in ostro oko pri merjenju s pištolo, ki je orodje njihovega edinega poklica, poleg tega pa naj še poskrbi, da bodo za opravljeno delo dobili plačilo. Vedno živa, neuničljiva, enako kot vrhovna gospa Smrt, ki je prevzela oblast nad deželo, pa je ljubezen, ki se porodi tudi v najbolj nesmiselnih trenutkih in ne izgine niti potem, ko ljubljeni pade pod kroglami. Zgodba o ljubezni in smrti v takem okolju je pretresljiva: zrel mož se iz daljnega sveta po desetletjih vrne v rodni Medellin. Mesta, ki se utaplja v krvi vsakdanjega nasilja, skorajda ne more prepoznati, ker je povsem spremenjeno, in ga mora na novo odkrivati med redkimi otočki, ki se jih novi čas ni dotaknil. Tak otoček je tudi cerkev na nekdanjem mestnem obrobju, v kateri k svoji Devici molijo sikariji. Osamljeni popotnik v neznano, odtujeni človek, se od drugih razlikuje le po tem, da vendar ima preteklost. Zaljubi se v prelestnega dečka s pištolo, ko pa je njuna čista ljubezen na višku, mu zelenookega angela vzame strel, ki ga sproži ravno tak deček. Ljubezen pa je nesmrtna, zato se po absurdni logiki, preoblečeni v naključje, enako vzvišena, čeprav med padanjem trupel vsenaokrog, nadaljuje ... v naslednjo smrt ... Po romanu je leta 2000 Barbet Schroeder posnel nagrajeni film Our Lady of the Assassins.
Kolumbijski pisatelj Fernando Vallejo (1942) živi in dela v Mehiki, ker njegova domovina ne zna in ne zmore sprejeti njegove neposrednosti in brezkompromisnega razmišljanja. Je avtor romanov, filmskih scenarijev, esejev in življenjepisov pomembnih kolumbijskih umetnikov in intelektualcev. Njegova dela so bila deležna najbolj žolčnih napadov, vendar pa tudi navdušenega sprejema pri svobodomiselnih bralcih.
Ferdinand Miklavc je prevedel številne avtorje: Sergio Ramírez, Alejo Carpentier, Mario Vargas Llosa, Ermílo Abréu Gómez, Rafael Sánchez Ferlosio, Manuel Vázquez Montalbán, Juan Goytisolo, Manuel Puig, Alejo Carpentier, Manuel Scorza, Octavio Paz ...

/ odlomek /

Toda osredotočimo se na Alexisa, ki je razlog za to zgodbo. Kdaj misli zdrobiti televizor? Moj razum je negoval misel kot kako svileno mucko. Kaj ga bo pripravilo k temu? Ga lahko pripravim k temu jaz s svojim močnim duhom? Zelo dvomim, saj sem se dneve in dneve osredotočal na to, da bi umrl Castro, pa je še vedno tam, ustoličen. (Castro je Fidel in Fidel je Kuba in Kuba je vesoljni svet in njegova socialistična revolucija.)
Od Alexisovih mrtvih jih je bilo pet gratis, zaradi lastnih gadov; in pet plačanih, zaradi gadov drugih. Kaj so »gadi«? Neporavnani računi. Saj boste razumeli, v odsotnosti zakona, ki se ves čas prenavlja, je Kolumbija kot kak serpentarij. Tukaj se vlečejo maščevanja skoz rodove: od očetov na sinove, od sinov na vnuke: padajo bratje. No, dobro, kako vem o Alexisu, če jaz ne sprašujem? Ne da bi vprašal, mi je povedal Nadloga. To je božanski deček, malopriden, sprijen, ki je tudi ostal brez dela. S svojimi komaj petnajstimi leti in z dlačicami, ki ti razorožijo srce. Misim, da mu je ime Heider Antonio, lepo ime. In kadar ne ubija, igra biljard v Biljardnem salonu X... (Imena ne povem, saj bi lastnik nemudoma sprožil zoper mene »zahtevo za varstvo«, kot piše v novi ustavi, in potem bi zavalili name vso težo zakona.) Tudi Nadlogo sem spoznal v sobi metuljev, toda najina ljubezen ni uspevala: rekel mi je, da ima punco, in da ji misli narediti otroka, da bo mou sina, ki ga bo maščeval. »In zaradi česa, Nadlogica?« Ne, za nič, zaradi česarkoli. Zaradi česa, kar njemu ne bo uspelo. Ta občutek za prihodnost pri naši mladini mi obnavlja upanje. Dokler je na obzorju prihodnost, sedanjost zelo dobro poteka. Kar pa preteklost zadeva … Preteklost je tisto, kar imam jaz, in to, kar me ohranja takega.
Na tem svetu vsaki stvari odbije ura: mine župan, mine minister, mine predsednik in Cauca še zmeraj teče, teče, teče proti širokemu morju, ki je velika greznica odtokov. Zakaj to pravim? Človek, poglejte, glejte, pomislite, ker je tudi televizorju nekega dne odbila ura. Smrt tega prekletstva je vredna pesmi. Mislim jo v stihih najvišje umetnosti, v aleksandrincih s štirinajstimi zlogi, ki mi tako dobro uspevajo. Jaz sem preudaren in mislim vnaprej.
Dogodki so potekali takole: neko popoldne sem prišel utrujen, uničen, poražen, brez najmanjše volje do življenja. Jaz ne prenesem mesta s petintrideset tisoč taksiji s prižganim radiom. Sicer hodim peš in se ne vozim z njimi, vendar vem, da vozijo tukaj s svojimi lajnami in prenašajo novice o mrtvih, ki niso moji, o nogometnih tekmah, ki me nič ne brigajo, in izjave funkcionarjev, prisesanih na javno dojko, ki ropajo mene, Kolumbijo, večno deželo. »Jaz ti jih zdrobim,« mi ponavlja Alexis, »povej mi, katerega.« Nikoli ne povem. Čemu! Bilo bi kakor streljati s puško na kobilice. »Deček,« sem rekel Alexisu, »posodi mi revolver, ker ne zmorem več. Ubil se bom.« Alexis je vedel, da se ne šalim, njegova bistroumnost je to čutila. Stekel je po revolver, in, da mi ne bi ostala niti ena krogla, ga je izpraznil v televizor, edino, kar je lahko zagledal: govoril je predsednik, za spremembo. Kaj vem, o čem, o teži zakona. To je bilo zadnje, kar je rekla ta polita papiga in nikoli več ni odprla svojega svinjskega gobca v moji hiši. Nato tišina, tišina v mojih tihih večerih, ko pojejo škržati in božajo moja ušesa s svojo večno pesmijo, ki jo je poslušal Homer. Z uničenjem tega televizorja nisem mogel zagrešiti večje napake. Brez televizorja je ostajal Alexis še bolj prazen kot nogometna žoga brez nog, ki bi jo brcale, poln zraka. In se je posvetil temu, kar mu je narekoval nagon: gledanju poslednjih oči, poslednjega pogleda, ki ugasne za vedno.
Naboje, s katerimi je ponovno nabil revolver, mu je kupil ta vaš služabnik, ki živi zaradi njega. Šel sem naravnost na policijo in jim rekel: »Prodajte jih meni, ki sem spodoben. Mimo nekaj knjig, ki sem jih napisal, nimam zaznamkov.« »Knjige, o čem?« »O slovnici, moj korporal.« Bil je narednik! To moje nepoznavanje našitkov je bilo živ dokaz moje odkritosrčnosti, moje nedolžnosti, in mi jih je prodal: težak zavoj.
»Uh, ti pa si frajer!« mi je rekel Alexis. »Priskrbiva si brzostrelko.« »Deček, »priskrbiva si« je dvojina. Mene ne vključuj.« Toda kako ne vključevati v ljubezni!
Naslednji Alexisovi mrtvi so bili trije vojaki. Šla sva po Bolívarjevem parku, glavnem, ko sva jih od daleč zagledala pri kontroli. Ker je imel Alexsis železo, bi se jim bilo najbolje izogniti. »In čemu?« »Človek, deček, zato, ker naju bodo pregledali in ti ga bodo vzeli. Ne vidiš, da sva sumljiva?« V »sva« sem se vključil zaradi nežnosti; tukaj nihče ne sumi starih, ki so že preizkušeni: starih roparjev ni, že zdavnaj so se pobili med seboj; sicer je dobro znano, da vrana vrani ne izkljuje oči, vendar pa ropar oropa roparja. »Zavijva.« Da ne, in sva šla dalje. In jasno, ustavili so naju. Bolje zanje bi bilo, da se ne bi bili rodili. Paf! Paf! Paf! Trije streli prav v čelo in trije vojaki padejo, togi. Kdaj je Alexis izvlekel revolver? Niti videti nisem mogel. Vojaki so nameravali pregledati mene, ker sem se potopil v mlako, da bi zdražil morske pse, da bi ustregel svojemu dečku. Pa niso mogli. Čeprav so v poslednjem trenutku življenja hoteli, niso več mogli. Mrtvi ne pregledujejo. Od strela v čelo se vsakemu izbriše računalnik. ...