Dobimo se

Dennis Cooper: Moja strgana nit

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L090

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Dennis Cooper (1953) sodi med najdrznejše ameriške pisce, ki so ga označili za prodornega gejevskega pesnika, prozaista in dramatika, zlasti pa za eminentnega avtorja odtujenosti. Roman Moja strgana nit so med drugim navdihnili tudi ameriški srednješolski poboji. V svojem pisanju poglobljeno raziskuje najstniško izgubljenost in depresijo, moralno praznino in zmedeno pojmovanje ljubezni, kar so tipični izrazi kulture, kjer pogosto velja, da naj bi bilo nasilje še edini možni način opozarjanja nase.

Larry, najstniški junak romana Moja strgana nit, se spoprijema s svojo seksualnostjo in identiteto, a tudi s samim smislom svojega obstoja, čeprav je do vsega, kar ga obdaja, že tako rekoč otopel. Njegovo življenje se zasuče v nepričakovano smer, ko sprejme ponudbo, da za petsto dolarjev ubije dijaka in vzame njegovo beležnico. Ko pa se poglobi v motečo beležnico, nastanejo novi zapleti, med katerimi Larry vse bolj izgublja svojo življenjsko nit.

 

Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in dveh teoretskih del. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane in kratkoprozne zbirke, med drugim dela Judith Butler, Leslie Feinberg, Jackie Kay, Michaela Cunninghama, Iana McEwana in Trumana Capoteja.

 

/ odlomek / 1.

Parkirana sva v hribih, s katerih se vidi mesto. Mrak je, morda pa ne. Tam spodaj ne morejo videti tako, kot so prej. Potrebovali bodo nekaj časa, da to pogruntajo. Ko bodo, bo najbrž videti imenitno od tukaj. To mu je blizu.

"Lepo," reče. Pravkar se je zgodilo.

"Najbrž."

Njegov obraz je kakor z Norveške ali od nekod, obraz, ki me nikoli ne pogleda v oči. Sicer pa je samo prijatelj mojega brata.

"Se dolgočasiš?" vpraša.

"Ne." Gotovo sem videti odklopljen, vendar se počutim kot jaz.

"Si prepričan?" vpraša.

Ne odgovorim, on pa piše v beležnico. Tak je. Vedno čečka tam. Nihče ne more prebrati, kaj je zapisal. Za vsak primer se beležnica zaklepa.

"Pa dajva."

Beležnico zapre in jo spravi v nahrbtnik. "Ne morem se spomniti, kaj sem počel, preden sem spoznal tebe in Jima," reče. Jim je moj brat.

"Ne veliko."

 

Dijak zadnjega razreda mi je plačal petsto dolarjev, da ga ubijem. Pravzaprav je ta posel dobil Pete. Vendar me je prosil, naj mu pomagam. Ne vem še, kako je ime starejšemu dijaku in kaj ga žuli. Fant mi je ravno toliko všeč, da se pretvarjam, da sva prijatelja. Ni mi blizu, najbrž pa je grozen primer, če je blizu komu drugemu. Pred dvema dnevoma mi je Jude naredila uslugo in se je toliko napila, da ga je zapeljala. Delal sem se, da sem se onesvestil, in ju opazoval. To me je tako razburilo, da sem se že takrat odločil, da ga bom ubil. Zato mislim, da se je posrečilo. Z njo se nisva nič pogovarjala o vsem tem, vendar me je to spremenilo. Obstajajo mali elementi obnašanja, zagotovo. Kakor to popoldne. Preden sem odšel, sem ji rekel, da me ne ljubi dovolj. Nakar mi je ona odvrnila skoraj isto, le da še bolj jezno. Ko sem odšel, me je to razburilo. Mogoče se bom, potem ko ga bom ubil, ustrelil v glavo. To je drugače.

 

Voziva se proti koči Judinih staršev. V letovišče vzhodno od mesta, kjer nekateri njeni prijatelji deskajo na snegu. Nakracala mi je preprost zemljevid. Še vedno sva nekje v pustinji, vendar lahko vidim nekaj velikega, to je gorski obris. Zunaj je zelo črno, razen svetlikanja na levi. Meni se zdi kot mesto, vendar pa je, kakor meni on, preredko posejano. Sicer pa že nekaj časa nisva spregovorila besede.

"Vem," reče on.

"Kaj veš?" Ni mi jasno, kako bi lahko.

"Pozneje ti bom povedal."

Odločiva se, da bova nekaj pojedla. Rad bi se usedel in tam je nenabit IHOP. Čisto tak kot na milijone drugih po vsej državi. On si naroči palačinke in izvleče svojo beležnico. Jaz si naročim zrezek, ker se pripravlja dlje časa. Potem se delam, da grem odtočit, in poiščem telefonsko govorilnico.

"Pete, jaz sem." On je že z Jude v koči, vendar vem, da se ne bo dala dol z njim. Všeč so ji visoki, introvertirani, sloki fantje, kakršen sem jaz.

"Ja," reče. "Počakaj hip. Pst."

"Na poti sva."

"Kje sta?" me vpraša. "Utihni, Jude. Ne slišim."