Dobimo se

Ciril Bergles: Cuerpo plural

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L113

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Ciril Bergles
Cuerpo plural

Ciril Bergles (1934–2013) je poezijo začel pisati relativno pozno, a ko je začel, je nastal velik in raznovrsten opus. Vse do konca je bil poln načrtov in še čisto pred smrtjo je nastajala pričujoča zbirka. Rokopis z datumom 15. junij 2013, ki je bil v njegovi zapuščini, je tukaj objavljen v obliki, kakršno je zapustil pesnik, brez večjih posegov.

Berglesova poezija nastaja v prepletu želje in poezije, tako da se njen subjekt pred ljubezensko bolečino in življenjsko praznino zateče v pesmi, posebej ko so dnevi turobni in je hudo osamljen, čeravno je obenem nekoliko zadržan glede pomena, smisla in vrednosti svojega pesnjenja: »Svojo stisko pojasnjujem / v poeziji / in uspeh je izrazito ničev.« Vprašanja o nastajanju in smislu pesništva so bila prisotna že v Berglesovih prejšnjih zbirkah, v zadnji – morda je povedno, da je morala počakati na pesnikovo smrt – pa ne moremo mimo zelo jasne in izrecne samoopredelitve »pesnika geja«, pesnika, ki premaga strah in se odreče skrivaštvu, pesnika, ki si sicer želi sprejetosti, a zanjo ni več pripravljen lagati in se sprenevedati.

Toda Bergles ni nekdo, ki bi poeziji pel nesmrtno slavo, saj se včasih vendarle zdi, da smrti ne bo premagala poezija, temveč – če sploh kaj – ljubezen in ljubljenje: »Smrt ne obstaja. / ... / Tako sladek je vonj tvojih ustnic, / da smrt ne more priti.« Ljubezen je za subjekta teh pesmi nedvomno več kot telo, a tudi in zelo močno prav telo. Telo v množini, množinsko telo, množica teles, telo v več oblikah in stanjih, telo mladeniča in telo pesnika, ki se stara. Telesa. Telo drugega kot potreba, neugasljiva želja, nekaj, kar je zmeraj med strahom in vročico. Telo, brez katerega je prisotnost dragega tako negotova. Cuerpo plural.

Ob misli na Berglesovo smrt, ki ga je zalotila, medtem ko je končeval to zbirko, se težko ognemo vtisu, da je knjiga temnejša od prejšnjih: »Dosti pasti je / in malo upanja,« piše pesnik, njegove pesmi pa določajo spomini, sence, sen, bolečina, samota in praznina. Smrt. A vseeno: tudi ko gre vse h koncu, ko se življenje izteka, se želja po bližini le še povečuje. Prave izpolnitve bržkone ne bo, a nespametno bi se bilo odrekati ljubezni, čeprav je ljubljenja kaj malo. Najbrž tudi tako lahko razumemo pesnikovo povabilo, naj svoje življenje odpremo Življenju.

Andrej Zavrl

/ odlomek /

PESNIK GEJ

Pesnik gej
čuti veliko zadovoljstvo, ko napiše pesem,
s katero je premagal strah,
ki je tolikokrat utišal besede,
s katerimi je hotel razkriti skrivnost:
kdo je in kaj je.

Pesnik gej
se več ne boji, da ga bodo nekateri
morda zaničevali,
ne pritožuje se nad svetom,
ki se mu bo morda posmehoval, zdaj je vzvišen nad vsemi
in ponosen na svojo pesem.

Vendar si pesnik gej želi,
da bi bila njegova poezija kljub vsemu spoštovana,
da bi bralci v njej prepoznali
univerzalne človeške vrednote.

Odslej se pesnik gej
ne more upirati skušnjavi, da ne bi govoril
o svoji obsedenosti z nedovoljenimi užitki,
o čudoviti moči Erosa,
preti mu nevarnost, da bo postal dolgočasen,
morda nenadoma ostal brez pesniškega poleta.
A ko doseže vrhunec liričnosti v pesmi, ki jo piše,
si ne more kaj, da ne bi ponovil tistih besed,
ki hlepijo po strastnih ustnicah
in najbolj vznemirljivih pokrajinah
mladega vznemirljivega telesa...

Pesnik gej se često sprašuje,
ali morda njegove pesmi ne smrdijo,
kot na primer preznojene nogavice,
tistim, ki ne razumejo gejevskega nemira in strasti.