Dobimo se

Bruno Vogel: Alf

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L105

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Nemški pisatelj, pacifist, delni socialist, zmerni anarhist in brezkompromisni ateist Bruno Vogel (Leipzig, 1898 – London, 1987) si je v literarni zgodovini s svojo neulovljivo in »muhasto« eksistenco pridobil status »velikega neznanca«. Kot stigmatiziran homoseksualni avtor je še pred vzponom nacizma zapustil Nemčijo in po številnih selitvah, od Nizozemske preko Južnoafriške republike do Anglije, ostal v eksilu. V dvajsetih letih je pozornost vzbudil s kontroverznimi dokumentarno-realističnimi, dramaturško izbrušenimi in obešenjaškimi (proti)vojnimi skicami. Odmeven romaneskni prvenec Alf (1929) pa ni le eno prvih del v nemški književnosti, ki istospolno usmerjena protagonista, dijaka Alfa in Felixa, ne prikazuje kot bolnika, kriminalca, dekadenta ali perverzneža, temveč kot »običajna človeka«. Roman je tudi literarni obračun z vero in »moralnim plaščem« cerkve, po Voglovem mnenju najučinkovitejšima instrumentoma kapitalizma, ki ljudi držita v šahu in družbeni apatiji. V cerkvenem pohlepu po moči znotraj kapitalističnega sistema avtor prepoznava pravi vzrok za homofobijo. Prav zato ni nenavadno, da Alfova in Felixova nežna in iskrena čustva kruto »strezni« prav homofobična družbeno-politična klima z uzakonjenim zatiranjem istospolnih odnosov, ki v kombinaciji z nepremišljeno impulzivno Alfovo priglasitvijo za vojnega prostovoljca pelje v polom. Tragediji življenja pa kljub temu ne manjka upanja.

 

Tanja Petrič je prevajalka, literarna kritičarka in urednica. V slovenščini so med drugim revijalno in knjižno izšli njeni prevodi nemških avtorjev in avtoric, kot so K. Duve, J. Franck, B. Groys, D. Grünbein, J. Hermann, F. Hoppe, S. Kirsch, C. Marendon, R. Menasse, H. Müller, C. Uetz in M. Wirz. Leta 2011 je prejela nagrado Lirikonov zlat za najboljše prevode tujejezične poezije v reviji Lirikon.

 

/ odlomek /

 

V mračni lopi knjižnega kramarja je Felix vztrajno prekopaval zaprašene kupe čtiva.

Če ga je pritegnil naslov kakšne knjige, jo je bežno prelistal, prebral nekaj vrstic, si ogledal slike … Ko bi le kdaj imel kakšnih sto mark in bi lahko tako po mili volji kupoval!

 

Pod roke mu je prišla brošura z zeleno platnico, na kateri je bilo v odebeljenih črkah zapisano: § 175.

Zagotovo je šlo za kakšno pravniško besedilo – členi so se mu upirali, že zato, ker je bila to očetova preokupacija – Felix je ravno že hotel buklo odložiti …

… ko je antikvar pogledal izza pulta, za katerim je nekaj pisaril.

In rekel: »To ni za vas.«

 

Ravnodušno, kot da prodajalčevih besed sploh ne bi razumel, je Felix brošuro odložil na stran in zagrabil naslednjo knjigo s kupa.

Seveda pa ga nobena knjiga v vsej trgovini ni tako zelo zanimala kot tisti zelen zvezek: spet nekaj ni bilo zanj! Nič zato, bo že kaj kmalu izvedel, kaj tiči za tem.

Poiskal si je ogromen leksikon, vanj pretihotapil zeleno brošuro in začel brati.

Prebral je, da sta z Alfom zločinca zoper moralo. Da je neki 175. člen Kazenskega zakonika rajha grozil njuni ljubezni z do petletno zaporno kaznijo.

 

»Ja, mladi prijatelj, to pa ni čitalnica!« – se je nenadoma vznejevoljil zoprn prodajalec – »Saj ne morete ure in ure ždeti tukaj riti po knjigah, ne da bi kaj kupili! Tako pa ne gre! Če bi vsi to počeli! Le kam bi prišel!«

Felix je za 45 pfenigov kupil koptsko slovnico in odšel.

 

Alf Maartens je zaman čakal nanj.

Skoraj eno uro je potrpežljivo hodil pred šolo gor in dol, gor, dol, gor, dol – in ni vedel, da je medtem začela nesmiselna tragika uničevati njegovo življenje.

 

...