Dobimo se

Brane Mozetič: Mesta ure leta

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L096

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

nihče me ni pričakal, ko sem pristal. le lučaj od ekvadorske meje. tu so bila mitralješka gnezda. visoko v pogorju, da me je nekaj tiščalo v glavo. in sem bil zgubljen. brez naslova. brez telefonske številke. okoli je bila prava puščoba. mesto je moralo biti daleč. pasto. kaj so me poslali sem, med norce. ki so me po kaki uri prišli pobrat, me po razdrapanih cestah vozili še dve uri v nekakšno ogromno vas, nizkih hiš, blatnih ulic, indijanskih obrazov, morda z enim samim hotelom. zagotovo z enim samim lepim fantom, ki so ga določili za mojega bralca. ki se me ni bal, ali pa se me je, saj je bila večino časa ob njem prilepljena njegova punca. verjetno ti je le bilo težko, tu, v pastu, pred polnim vaškim gledališčem, dvajsetletnemu, brati moje opolzke pesmi. carlos, bil si ves zmeden, ko so naju pustili sama, na kavi, tebe, s tvojo španščino in par angleških besed, ki so počasi pritekale na jezik, bolj ko sta se najina pogleda združevala in telesi bežno dotikali. na vaji si sedel na oder, vzel si glasbeniku nekakšno tolkalo, udarjal s prsti po njem in me gledal, da sem si zaželel pograbiti tebe, tvojo punco, vse, ter odleteti v pariz, o katerem si sanjal, o oblikovanju, o vsem lepem, česar tu ni bilo. vsak večer smo pili. tu se strašno pije. in sanjali. in si samo z očmi govorili, da se imamo radi. in samo jaz sem odšel.

 

/ pasto /

 

 

v berlinu sem se zaljubil v prostituta. kar se mi dogaja že vse življenje. stopil je k meni in se mi široko zarežal. z eno roko se je močno prijel za mednožje, z drugo pa me rahlo pobožal. gledal sem samo v njegove velike oči, v katere je vse ponikalo, cel berlin je izginil v njih, tako vzhodni kot zahodni. zadaj so se zgrinjali drugi prostituti, na desetine, na stotine, vsi so se z eno roko prijemali za mednožje, z drugo pa me narahlo pobožali. a padali so v globočino njegovih oči, da sva stala tam sama, okamenela. ne vem, kako mu je ime. niti ne, iz katere dežele prihaja. ne morem ga iskati. ne smem. potegne me v njegov prepad. slači si srajco, slači si hlače. usta pritisne ob moja, grize me, da mi teče kri. tako je sladka. jaz pa gledam v oči, iz katerih mi mahajo, me vabijo, notri je ves svet. v berlinu sem se zaljubil v prostituta. in ni me stalo veliko.

 

/ berlin 2 /

 

 

prijetno sobotno popoldne, ko se po parku sprehajajo stari pari, utrujeni od poti, mladi pari, nekako vdani, ali pa potiskajo voziček, mirijo vreščeče otroke. drugi posedejo po travi, pogrnejo prt, izvlečejo svoje kosilo. skupina na jasi si podaja žogo, moški brez srajc lovijo frizbi, drugi sedejo ob kanalu, po katerem se leno pomika barka z veselo družbo. kaj lepšega, kot se sprostiti med drevesi, gledati v nebo, po katerem lezejo oblaki. malo naprej, v grmovju med eno in drugo jaso veselih družin, se pomikajo moški. kot da so se zgubili na številnih potkah. nekateri imajo odpete hlače, z roko držijo svoj ud in ga rahlo drgnejo. tako nenavadno si želijo prijeti drug ud, da bi jim otrdel med prsti, da se potem spustijo na kolena in ga vzamejo v usta. kako razumeti te molčeče tipe, ki se zgrnejo v goščo, ki jih kar vabijo štrleči tiči, vedno več jih je, tam pri drevesu. nežno prijemajo drug drugega, usta se staknejo, roke grabijo več in več tega mesa. kako prijetno sobotno popoldne, ko sončni žarki segajo skoz krošnje do vsakega od njih, ko vsak od njih doseže zadoščenje.

 

/ park /

 

 

sam ležim v postelji. zastonj kličem aziza. zastonj kličem mathewa. zastonj hervéja. temno je, zmanjkalo je elektrike. tudi hladno je. treba se bo privaditi. ulice so bučne, hiše gorijo, jeza sveta je dvignila reke iz strug in preplavila mesta. moji fantje mečejo granitne kocke v izložbe, v vso to ogabno bleščavo. v policaje. zasitili so se mojih božanj. in pikrih pripomb. podpihovanj. mojega radiranja sveta. in njih. razbili bodo vse kar jim pride pod roke. ne bodo me gledali, da se vlačim po temi in se preganjam z besedami. zvlekli me bodo ven, da bom počasen in neroden prižigal bakle, se umikal kroglam, bil žrtev pohab, mučenj, posilstev, ker sem že navajen, ker sem jim govoril, da je treba svet spremeniti. ležim v temi. zunaj poka. čakam, da si morda kdo le želi oddahniti od spreminjanja in pride k meni, za hip uživanja v ljubezni. ne vem, na kateri strani me vidijo. ne vem, kaj bodo z mano storili.

 

/ london /