Dino Pešut: Granatiranje
Ponovitve:
torek , 8. 12. 2026, ob 20.00, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj
sreda, 9. 12. 2026, ob 20.00, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj
torek, 19. 1. 2027, ob 20.00, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj
sreda, 20. 1. 2027, ob 20.00, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj
VSTOPNICE
sreda, 23. 9. 2026, ob 20. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj. RAZPRODANO! četrtek, 24. 9. 2026, ob 18. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj.RAZPRODANO!
ponedeljek, 12. 10. 2026, ob 20.00, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj, RAZPRODANO!
torek, 13. 10. 2026, ob 20.00, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj, RAZPRODANO!
Premiera: torek, 22. 9. 2026, ob 20. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj, RAZPRODANO!

Tik pred koncem vojne na Balkanu se na prazni ulici srečata neznanca. Nekaj trenutkov pred granatiranjem mesta – srečanje, zaznamovano s strastjo, strahom in hrepenenjem. Dvajset let pozneje se njuni poti znova prekrižata v berlinskem nočnem klubu, daleč od bojišča, kjer grmi samo še tehno, in v svetu, ki ga določajo posledice preteklosti. Granatiranje je pretresljiva ter hkrati nežna zgodba o ljubezni, spominu in preživetju. V poetični, intimni in metagledališki strukturi avtor osebno izkušnjo prepleta z razmislekom o vojni, identiteti in generaciji, ki je odraščala v njeni senci. V središču drame ni eksplozija granate, temveč vprašanje, kako ohraniti upanje in bližino ob razkroju.

»... Granatiranje je izpovedna, poetična, postdramska metadrama, ki nedvomno sodi v sam vrh ne le hrvaške, temveč tudi sodobne evropske dramatike. Skozi besedilo spremljamo vzporedni izpovedni zgodbi o ljubezenskem hrepenenju in strasti, o iluzijah in sanjah ter o iskanju smisla v svetu in prostoru, kjer je vojna postala spektakel in skoraj neizogibna posledica človekove potrebe po samouničenju ...« komisija za nagrado Marina Držića

Izjave ustvarjalcev:
»Izkušnjo spreminjam v spomin in ga potlačim, travmo kolažiram kot umetniško delo, priča sem lastni žalosti in nesreči, vendar nisem več njun protagonist,« pravi Miloš v nekem trenutku drame.
In zdi se mi, da sem tudi sam podobno iskal pomoč v umetnosti, da bi mi pomagala pri soočenju z nekaterimi svojimi travmatičnimi izkušnjami. V trenutku, ko izkušnjo spremenim v pesem, predstavo ali besedilo, imam občutek, kot da za nazaj dajem smisel nečemu, kar se mi je zgodilo, in mi to pomaga, da se s tem spopadem. Moja izkušnja tako preneha biti individualna in neznosna ter postane univerzalna in znosnejša.
Mislim, da je tudi med glavnimi Miloševimi motivi za ukvarjanje z gledališčem prav želja, da bi pobegnil pred osamljenostjo in stopil na teren, kjer ne bo sam. Tako lahko gledališče in umetnost sprejmeta drugačne, odrinjene, zatirane in osamljene ljudi ter jim ponudita občutek, da so del nekega skupnega prizadevanja.
Kar zadeva homoseksualnost, mislim, da se besedila sploh nisem lotil z idejo, da je Miloš homoseksualec, niti da je to pomembno, saj tega skozi celotno dramo niti ne tematizira. Tematizira željo in privlačnost, ki jo čuti do Rudija. Zdi se mi, da mi v gledališču bolj manjka prav reprezentacija tega: nežnosti, občutka, fluidnosti, svobode, poguma in odnosov.
Mislim, da je Granatiranje zgodba o osamljenosti, vojni, izgubljenosti, o neki zapuščeni generaciji mladih umetnikov na Balkanu, o naših fantazijah o ljubezni – in šele nato o gejevstvu.
Luka Grbić, igralec

»Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledal predstavo, ki bi v fokus postavljala ljubezenski odnos med moškima ter ga prikazala brez stereotipiziranja in v vseh njegovih razsežnostih – z resnostjo, občutljivostjo, strastjo, igrivostjo in humorjem. Ponosen sem, da Granatiranje prispeva k boljši reprezentaciji te teme na naših odrih.
Zgodbe istospolnih ljubezni so pogosto obsojene na trpljenje, nasilje, zlorabo ali nesrečo, v Granatiranju pa avtor likoma podari srečni konec, priložnost za začetek nečesa lepega. V nas naseli upanje, da zanju obstaja prihodnost.«
Luka Bokšan, igralec

»Granatiranje sem doživel kot pretresljivo zgodbo o iskanju bližine in pripadnosti v kontekstu popolnega razčlovečenja, ki ga prinaša vihranje vojne in zaradi katere se vsake sanje sesujejo v prah, prihodnost pa lahko obstaja samo kot ideja / nadrealizem / utopija / neulovljiva želja, ki si jo lahko (tako kot eden izmed dveh protagonistov) pričaraš samo v glavi in na odru svoje lastne domišljije. Granatiranje je drama o naključnem srečanju dveh moških z enako veliko notranjo praznino, ki se po daljšem časovnem preskoku zgodi še enkrat, v zakajenem berlinskem klubu, kjer tehno poka tako intenzivno, kot so ob njunem prvem srečanju pokale granate. Ker sta se oba uveljavila v karieri, prihodnost takrat ni več samo utopija / koncept / domišljijska slika največjega odra na svetu, še vedno pa obstaja pri obeh notranja praznina z željo po bližini in eni mogoči ljubezni.
Granatiranje nas sooči z vprašanjem, ali je v svetu, v katerem letijo granate in se ljudje skrivajo, molijo in kričijo, sploh dovolj prostora za iskren, ljubeč, strasten in pristen odnos. Ali je sploh mogoče ležati med rjuhami, ne da bi se ti vanje pritihotapila tudi vojna, in kako (pre)živeti s samim sabo, ko bo nekoč nastopil trenutek, v katerem eskapizem v tvoj notranji svet na največji oder na vsem svetu ne bo več dovolj velik, da bi odvrnil pozornost od brazd, strahu in nenehnega občutka bližajoče grožnje.« - Tilen Oblak, dramaturg
»Pešutov jezik v Granatiranju je brutalen in nežen, ironičen in boleč, predvsem pa izjemno natančen. Kot prevajalec sem se trudil ohraniti tudi njegovo duhovitost, ritem ter tisto posebno mešanico surovosti in občutljivosti hkrati, zaradi katere Granatiranje ves čas preskakuje med intimnim in političnim, med smehom in bolečino, med nežnostjo in grobostjo. Zame je pomemben osrednji monolog 'Granata', ki ga razumem kot enega najmočnejših, najbolj neposrednih, jeznih, a tudi najlepših protivojnih monologov sodobne dramatike.«
»... Granatiranje ni samo drama o vojni, ki 'je dolgočasna, dobesedna in debilna'. Pešutova zgodba o Milošu in Rudiju je zame tudi zgodba o meni, mojih prijateljih in o nas vseh; je zgodba o želji, bližini, nežnosti in ljubezni, ki jo tako zelo potrebujemo. Sploh v teh krutih, težkih in kaotičnih časih.
Kaj je granatiranje? Sovraštvo, nestrpnost, polariziranje, strah ter nenehno bombardiranje z informacijami, podobami, lažnimi novicami in nasiljem. Je svet, v katerem nas ves čas silijo izbirati med 'mi' in 'oni', med 'našim' in 'njihovim'.«

»Uprizoritev posvečam ljudem, ki jih je vojna zaznamovala. Tistim, ki so bili pred tremi desetletji na Balkanu njene priče in žrtve, ter vsem, ki danes trpijo zaradi vojn v Ukrajini, genocida v Palestini ... Bolečina ostaja. Po koncu vojne ne ostanejo samo porušene stavbe. Ostanejo ljudje, ki morajo z vsem, kar se jim je zgodilo, nekako živeti naprej. Prav ima Dino; po vojni najprej in edino obnavljajo zgradbe. Nikoli ljudi. Morda je zato gledališče med redkimi prostori, kjer lahko poskušamo narediti prav nasprotno: ohraniti ljudi, njihove zgodbe, njihove glasove in njihove spomine. Ter nam vsem za trenutek ponuditi prostor, v katerem nismo sami.
Granatiranje mi je dalo priložnost delati z odlično in predano ekipo, od katere dobivam nekaj, česar ni mogoče izmeriti in zapisati v nobeno finančno konstrukcijo: predanost, nežnost, bližino, ljubezen in zaupanje. Ter veliko objemov.
Igralec Luka Grbić me je na začetku študija vprašal, ali se bomo imeli na vajah 'fajn'. Obljubil sem mu, da ja. Spomnil me je na mojo ljubo Miro Sardoč, ki mi je, ko sem bil približno toliko star, kot je danes Luka, položila na srce: '... delamo tako lepe stvari, zato ne bodimo kruti med seboj. Že svet okrog nas je dovolj krut, zakaj bi bili še v gledališču. Potrdi se kot režiser, da se boste vedno imeli lepo ...' Upam, da sem držal obljubo, Luka.
Hvala, ekipa, za: Jutri.«
Alen Jelen, prevajalec in režiser predstave Granatiranje

Dino Pešut (1990, Sisak) je hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec. Diplomiral je iz dramaturgije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Njegove drame so bile uprizorjene v številnih gledališčih na Hrvaškem in v tujini. Je šestkratni prejemnik prestižne hrvaške nagrade Marina Držića. Med nagrajenimi deli je tudi drama Granatiranje, za katero je prejel prvo nagrado za leto 2019. Sodeloval je tudi v rezidenčnem programu za nove dramatike londonskega gledališča Royal Court. Je avtor romanov Poderana koljena (Odrgnjena kolena) in Očetov sinko, s katerima se je uveljavil tudi kot pomemben glas sodobne hrvaške književnosti.

Luka Grbić (2000, Beograd) je eden najvidnejših gledaliških in filmskih igralcev mlajše generacije, režiser in pesnik. Igralsko pot je začel že kot najstnik z vlogo Nenada Maraša v filmu Južni veter (2018), za katero je isto leto prejel nagrado za najboljši igralski prvenec na Filmskih srečanjih v Nišu. Diplomiral je iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. V gledališču je ustvaril vrsto zelo različnih in zahtevnih vlog, med drugimi Andreja v kultni drami Divje meso (2021, Beograjsko dramsko gledališče) in naslovno vlogo Sina v Zellerjevi drami Sin (2021, Atelje 212), kneza Miškina v Idiotu (2022, Beograjsko dramsko gledališče) in Hamona v Antigoni (2022, Beograjsko dramsko gledališče). Odlikuje ga izrazita sposobnost ustvarjanja zelo različnih in kompleksnih gledaliških in filmskih likov. Za svoje igralsko delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Steriievo nagrado iz sklada »Dara Darinka Čalenić« za najboljšega mladega igralca (2023). Med letoma 2023 in 2025 je bil stalni član gledališča Atelje 212. Njegova umetniška pot ga je pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je na AGRFT nadaljeval študij gledališke režije. Leta 2025 je v sklopu magistrskega študija pripravil avtorski projekt Ide gas (2025, AGRFT).

Luka Bokšan (1991, Celje) je gledališki in filmski igralec. Je diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter prejemnik študentske Prešernove nagrade (2019). Že med študijem je postal član igralskega ansambla SLG Celje, od leta 2023 pa deluje kot samostojni delavec v kulturi. Kot gost sodeluje z različnimi institucionalnimi gledališči, predstave, v katerih ima pogosto nosilno vlogo, pa so redno udeležene in nagrajene na domačih in mednarodnih festivalih. Bil je med drugim Henrik VI. v Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije (2024, SLG Celje), Lawrence Durrell v Beograjskem triu (2024, Anton Podbevšek Teater, Cankarjev dom) in Jože v In mnogi drugi ... (2025, Prešernovo gledališče Kranj, SLG Celje). Aktiven je tudi na neodvisni sceni, v uprizoritvah performativne, fizične in sodobnoplesne narave, hkrati pa je prepoznaven obraz na filmu in televiziji ter odličen interpret umetniške besede v literarnih oddajah na Radiu Slovenija. Njegovo delo zaznamujejo sistematičen in poglobljen pristop, močna odrska prezenca ter poudarjena kolektivnost z izrazitim občutkom za soigro.
Foto: Nada Žgank
Prevajalec in režiser: Alen Jelen;
dramaturg: Tilen Oblak;
kostumograf: Claudi Sovrè;
glasbena oblikovalka: Nina Kodrič, tonski mojster: Jure Žigon, zvočni izvajalec: Marcel Obal;
oblikovalec svetlobe: Janko Oven
lektorica: Klasja Zala Kovačič;
Igrata: Luka Grbić, Luka Bokšan
Produkcija: ŠKUC gledališče Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana, Zavod Kolaž
Predstavo sofinancira Mestna občina Ljubljana

Christopher Hampton
NEMŠKO ŽIVLJENJE
A German Life, 2019
Monodrama, slovenska praizvedba
ponovitve:
14. 11. 2026, ob 20.00, KD Cerknica ( VSTOPNICE )
28. 7. 2026, ob 21.30 v Palači Gravisi Buttorai, Ulica Osvobodilne fronte 10, Koper
13. 6. 2026, Borštnikovo srečanje, SNG Maribor, Mali oder, ob 20h, vstopnice: https://sngmb.mojekarte.si/si/nemsko-zivljenje/vstopnice-1212215.html 16. 6. 2026, Gledališče Koper, Mala dvorana 17. 6. 2026, Šentjakobsko gledališče Ljubljana ob 19.30, zaključena predstava za abonenteVstopnice: 20€ /15€ (dijaki/študenti/upokojenci/brezposelni)
8. 6. 2026, Drama SNG Ljubljana, Mala Drama, zaključena 9. 6. 2026, Drama SNG Ljubljana, Mala Drama, za izven
Igralka: MARIJANA BRECELJ
Prevajalka ALENKA KLABUS VESEL, režiser ALEN JELEN, dramaturg MATJAŽ BRIŠKI, lektorica TATJANA STANIČ, scenografka URŠA VIDIC, kostumograf in fotograf CLAUDI SOVRÈ, oblikovalec svetlobe in tehnični vodja LEON BEDJANIČ,
Produkcija: ŠKUC gledališče, sezona 2025/26, koprodukcija: Pionirski teater in Zavod Kolaž
Premiera: 27. 11. 2025, ob 20.00, Dvorana Jenko, Miklošičeva 28, Ljubljana
ponovitvi: 30. 11. 2025, 9.12. 2025, ob 20.00, Pionirski teater
nedelja, 25. 1. 2026,ob 20.00, Pionirski teater, Miklošičeva 28, Ljubljana
petek, 30. 1. 2026, ob 20.00, Pionirski teater, Miklošičeva 28, Ljubljana
petek, 15. 5. 2026, ob 19.00, Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
nedelja, 29. 3. 2026, ob 20.00, Pionirski teater, Miklošičeva 28, Ljubljana

Nemško življenje je besedilo, ki odpira eno najtežjih poglavij evropske zgodovine. To je nemško predvojno in vojno obdobje, ki je bilo zaradi strašljivih dejanj za dolgo časa potisnjeno v kolektivni molk. Ta molk pa ni prinesel pozabe, ampak se je nepreklicno zlil z občutkom krivde, ki ga nosijo generacije.
In vendar se ne moremo slepiti: »O čemer nočemo govoriti, moramo molčati,« – a prav ta molk je postal neznosna senca, ki se vrača in zahteva, da se z njo soočimo.
Pripoved odpira pogled v zakulisje nemškega življenja tistega časa – v mišljenje, občutenje in predvsem v mehanizme prilagajanja, ki so omogočili, da je zlo postalo vsakdanje. Hkrati pa opozarja, da vprašanje odgovornosti ni le stvar preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti.
Bistvo teh spominov presega zgodovinski okvir. Ne govori le o tedanjem nemškem narodu, temveč nas opozarja na univerzalnost človeške izbire – na nevarnosti slepega sledenja, na krhkost morale in na odgovornost vsakega posameznika. V tem je delo hkrati literarni zapis, intervju in pretresljiv opomin.
Je ogledalo, ki ga ne držimo le preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti. Zrcalo, v katerem lahko uzremo sami sebe in se vprašamo: Kako bi ravnali mi? In – še pomembneje: Kako ravnamo danes?


Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Gospa Judit, monodrama
Gostovanje:
torek, 13. 10. 2026, Gradec
sreda, 14. 10. 2026, Dunaj
Ponovitev:
sobota, 5. september, ob 18.00, festival kave, Vrhnika , več o dogodku: https://visitvrhnika.si/dogodki/festival-kave-vrhnika-2026/
sobota, 20. junij 2026, ob 20.00, Mavsarjev vrt za Cankarjevo hišo, Na klancu 2, Vrhnika. (Ogled predstave je brezplačen, vendar so potrebne prijave na turizem@zavod-cankar.si do 18. junija oz. do zapolnitve mest.)
Ivan Cankar
Gospa Judit
Monodrama, ŠKUC gledališče
Avtorica priredbe in strokovna sodelavka Tatjana Doma Režiser in scenograf Alen Jelen Kostumograf Claudi Sovrè Lektor Martin Vrtačnik Prevajalka v angleščino Ana Bohte Lektorica za angleški jezik Arven Sakti Kralj
Igra
Gospa Judit Gaja Višnar
Roman, novelo ali satirično povest, kot besedilo Gospa Judit žanrsko označujejo različni literarni zgodovinarji, je Ivan Cankar začel pisati leta 1903, izšla pa je leta 1904 kot odgovor na uničujoče in zavrnilne kritike njegovega romana Hiša Marije Pomočnice , ki je izšel leta 1903. V delu Gospa Judit je Cankar odkrito kritiziral zlagano meščansko družbo in moralo svojega časa ter z Judit vzpostavil nov lik ženske v slovenski literaturi – etično pozitiven ženski lik. Cankar v vseh svojih delih, tudi v Gospe Judit , prepleta in razvija dva tematska nastavka: hrepenenje in socialnopolitično tematiko. Tokratna odrska priredba se osredotoča na Juditino hrepenenje in njeno iskanje ljubezni, ki sta gonilo celotnega dogajanja. Judit je edinka, ki je odrasla brez materine ljubezni, izhaja iz intelektualnega okolja, njen oče je učitelj, sama je izobražena, starejši mož pa jo vpelje v družbeno elito. Zelo mlada stopi v zakon brez ljubezni, nezvestega moža prezira, do njega čuti gnus. Tako kot pred njo Ema Bovary in Ana Karenina se tudi Judit ne boji pretrgati vezi zlaganega meščanskega zakona, da bi lahko sledila zahtevam srca. Judit hrepeni po čisti ljubezni, išče jo v različnih moških, ki pa niso dovolj močni, da bi ji ljubezen vračali in tako omogočili, da bi prenehala hrepeneti po njej. Judit je v iskanju ljubezni in hrepenenju popolnoma sodobna junakinja, ki ne pristaja na kompromise, polovičarstvo in zlagane odnose. Ne podreja se pričakovanjem in zahtevam družbe, temveč se poda na samotno pot iskanja ljubezenskega ideala, kar jo pripelje do resignacije in razočaranja. Ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?
PREMIERA IN PONOVITVE
četrtek, 18. 9. 2025, ob 20.00, Galerija Škuc v slovenskem jeziku
sobota, 27. 7. 2024, ob 22. uri, premiera, Festival Dobimo se pred Škucem, Galerija Škuc, Ljubljana.
nedelja, 28. 7. 2024, ob 19. uri, Festival Dobimo se pred Škucem, Galerija Škuc, Ljubljana.
torek, 3. 9. 2024, ob 20.00, Galerija Škuc
sreda, 16. 10. 2024, ob 20.00, Galerija Škuc
sobota, 9. november, ob 20.00 v Galeriji Škuc (premiera v angleškem jeziku)
nedelja, 3. 8. 2025, ob 19.30, Galerija Škuc v angleškem jeziku, v okviru festivala Teater v Galeriji, vstop prost, rezervacije: info@skuc.org


Ivan Cankar Madam Judit
Monodrama, ŠKUC theater
Adapted by Expert Consultant: Tatjana Doma Director and Production Designer: Alen Jelen Costume Designer: Claudi Sovrè Reader: Martin Vrtačnik English Translation: Ana Bohte English Language Consultant: Arven Šakti Kralj
Starring: Madam Judit: Gaja Višnar
In 1903, Ivan Cankar started writing his Madam Judit , a novel or a satirical story, as literary historians describe this work. Published in 1904, it was a response to all the destructive and negative criticism of his previous novel The Ward of Our Lady of Mercy , which had been released a year earlier. In Madam Judit , he openly criticized the phoney bourgeois society and the morals of the time, and introduced a new character to Slovenian literature – an ethically positive character.
In all his works, Madam Judit included, Cankar intertwines and develops two thematic aspects: the longing and the socio-political part. This theater adaptation deals mainly with Judit’s longing and her search for love, two powerful drives of the story. Judit, an only child, bereft of motherly love, stems from an intellectual background. As her father is a teacher, she is well-read and is introduced into high society by her ageing husband. Having entered a loveless marriage at a very young age, she despises her unfaithful husband, moreover, she is disgusted by him. Much like Ema Bovary and Anna Karenina before her, Judit is not afraid to sever all the constraints of a sham marriage and follow her heart. Still pining for pure love, she seeks it in many men, but they turn out too weak to be able to reciprocate this love. So, she keeps yearning ... In her longing and search for love, Judit is quite a modern character, not submitting to compromise, futile or untrue relationships. She does not bow to the expectations of society, but bravely embarks on the lonely path towards her ideal of love, only to end up in resignation and disappointment. Is real, pure love between two people even possible when all of society's demands are taken into account?
Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Moja skrivnost, zvočna predstava za otroke, 6+
4. 10. 2026, ob 13.00, v sklopu festivala Mesto žensk, Koseški bajer, več informacij: https://mestozensk.org/sl/dogodek/hodimo-skupaj
27. 9. 2026, ob 11.00 , v sklopu festivala To)pot, več informacij: cona.si, prost vstop do 12. leta.
30. 3. 2026, ob 17.00, Koseški bajer, v okviru festivala Bobri, polno zasedeno.
7. in 14. decembra 2025, ob 8.05 na Prvem programu Radia Slovenija, vabljeni k poslušanju.
Premiera: sobota, 8. 11. 2025, ob 15.00, Koseški bajer
Ponovitvi: nedelja, 9.11. 2025, ob 11.00 in 15.00, Koseški bajer
Predstava poteka na prostem. Zbirno mesto: otroško igrišče pri Kavarni Lokus. Vstopnica: 5 €, rezervacije na info@skuc.org
Predstava za otroke in njihove starše je zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod po gozdu, z glasbo in plesom. Z raziskovanjem drobnih instalacij in poslušanjem duhovite zgodbe, spoštljive do otroške žalosti, nas to posebno potovanje z globokim razumevanjem otroka in njegovih stisk popelje v sončno deželo igre in radosti.

»MOJA SKRIVNOST« – predstava, zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod
V soboto, 8. novembra 2025, ob 15. uri bo pri Koseškem bajerju v Ljubljani premierno uprizorjena predstava za otroke in njihove starše, ki je zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod po gozdu. Ponovitvi dogodka bosta v nedeljo, 9. novembra, ob 11. in 15. uri.
Saška Rakef Perko , avtorica scenarija in režiserka te posebne predstave, je pri svojem delu izhajala iz razumevanja otrokove stiske in videnja radosti otroške igre. »Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost. Polna vprašanj. Globokih, bolečih, pomembnih. Lara in Igor, osrednja lika zgodbe, sta prijatelja. Najboljša prijatelja. Nekega dne pa se, tako kot se kdaj zgodi vsem prijateljem, spreta.«
»Zakaj se mi je smejal, ko sem padla? Zakaj se je zlagala? Saj sva vendar prijatelja. Najboljša prijatelja.« S predstavo smo želeli prikazati lepoto in moč prijateljstva, pa tudi tiste za otroka izjemno zahtevne trenutke, vpete v vsak proces odraščanja, ko se odnos prekine, ko je razočaranje, ko si jezen in tako zelo žalosten. Zasnovana je kot zvočni sprehod za otroke in starše. Ko z igralcema stečejo v gozd, se prepleteta ambienta realnega prostora in predstave. S poslušanjem, gibanjem po prostoru in raziskovanjem drobnih umetniških instalacij se otroci in starši skupaj z igralci potopijo v dogajanje, postanejo del zgodbe o prav posebnem tekmovanju v gozdu … del zgodbe, ki je na nek način tako zelo podobna Larini in Igorjevi.
Med mahom in praprotjo so zajci in praprot sklenili stavo – nekoč prijatelji, zdaj na smrt skregani – in se pripravljajo na olimpijado. V nizu humornih zapletov in preprek in v silni želji po zmagi se odpira tudi prostor za paleto čustev, ki spremljajo spor. Predstavo smo tako zasnovali z željo, da prisotne povabi v igro, da z iskrivostjo, veseljem, igrivostjo ustvari varen prostor, kjer lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje. Da lahko z zgodbo podoživimo nekaj, kar nam je vsem (in vsakemu na svoj način) poznano, in ko to lahko z nekom delimo, in je varno, potem lahko odleže. In začutimo, da bo spet vse dobro.«
V na videz prav običajen gozd je kot skladateljica glasbe vstopila Ingrid Mačus . »Tam najdemo klepetave praproti in jezikave zajce, ki priprave na gozdno olimpijado pospremijo s hišnim orkestrom. V njem najdejo prostor fanfare praproti, mojster igranja na želode, vsi rahlo razglašeni gozdni inštrumenti in tudi posebna zvočna iznajdba. Igrajo eklektično glasbo, ne manjka niti dober zajčji rap in praprotni marš poguma. Zvočnost igra gradi iz abecede čustev v drugem planu, ponekod pa na ples povabijo songi. Poslušalce zvok torej nagovarja tako s teksturnim čustvenim slikanjem kot tudi z jasnimi melodičnimi motivi.«
Nad scenarijem, nad njegovim zapisom, je v procesu razvoja predstave – zvočnega sprehoda – bdela svetovalka za jezik Mateja Juričan. »Ob vseh »aktualnih« temah, večnih zakaj tako in kako bo (kot da v resnici vemo), sem odkrila, kako lep je svet gozda in kako navihani so zajci. In pred mojimi ušesi in očmi je gozd silovito zaživel, tako zanimiv, zabaven in pomirjujoč, ker ni skušal iskati odgovorov na »velika« vprašanja, ampak je z enostavnimi besedami in s svojimi različnimi prebivalci razkril večno bistvo naših odnosov ... In resnično verjamem (to sem začela verjeti že na prvi vaji z Mojko in Tinesom), da je tole mojstrovinica za vse generacije. Če si lahko del takšne čarovnije, je to velika čast. In še nikoli se nisem na celotni vaji z igralci tako nasmejala od prve do zadnje minute in še onkraj.«


Besedilo: Saška Rakef, Nina Kokelj
Režija in dramaturgija: Saška Rakef
Glasba: Ingrid Mačus
Zvočno oblikovanje: Urban Gruden
Oblikovanje prostora in ilustracije: Lucija Zucchiati
Risbe in zapis besedil za dnevnik: Manzar Jannat, Ana Tereza Perko, Maša Stritar
Koreografija: Ajda Pirtovšek
Svetovalka za jezik: Mateja Juričan
Strokovna sodelavka: Katarina Lia Kompan Erzar
Jezikovni pregled: Aleš Učakar
Urednik: Alen Jelen
V predstavi igrata Ajda Pirtovšek in Tines Špik.
Interpretacija likov v zvočni igri: Mojka Končar, Tines Špik, Petra Štibelj (Praprotki), Peter Alojz Marn, Blaž Šef, Uroš Smolej, Tines Špik (Zajčki), Ana Tereza Perko (Lara), Luka Maslaković (Igor), Tibor Bezlaj Milčinski, Mila Koščak, Leja Šetinc, Nace Žerjal (deklice in dečki).
Zvočni efekti in petje: nOrkester 2025, Atelje Sarasvati (posnetek nastal na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina)
Produkcija: ŠKUC Gledališče in 3. program Radia Slovenija – program ARS.
Zahvala: Cankarjev dom, Darja Hlavka Godina, Dana Papachristou, Yorgos Samantas, Mirko Perko, 3. (zdaj že) 4.D OŠ Koseze, Danaja Knez, OŠ Koseze, Amanda Vidic, Samo Turk, ravnateljica GŠ Ajdovščina Bernarda Paškvan
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Zvočni sprehod: Ivan Hribar, ljubljanski župan
Nedelja, 20. 9. 2026, ob 18. uri, zbirno mesti pri spomeniku Ivana Hribarja ob Ljubljanici (Breg 1, 1000 Ljubljana).
Vstopnice so na voljo na mojekarte.si
Cena: 11,00 € / znižano 9,00 € (upokojenci, študenti, brezposelni, invalidi)
Število mest je omejeno.
V okviru festivala korenite zvočne hoje TO)pot se bomo podali na zvočni sprehod po sledeh ene ključnih osebnosti ljubljanske zgodovine, nekdanjega župana Ivana Hribarja.
Od Magistrata, Tromostovja, Prešernovega spomenika, Hribarjevega nabrežja, ulice, stavbe, omrežja – konkretni prostori, ki so med drugim tudi dar vizije Ivana Hribarja –, se skozi voden zvočni sprehod odpirajo v razmišljanja, srečanja in dogodke v njegovem življenju. Vinko Möderndorfer skuša na osnovi strokovne in leposlovne literature izrisati neustavljivo etično držo, bogastvo duha in vizionarstvo človeka, ki je bil mislec, župan, politik, tenkočuten podpornik umetnosti in kulture, prenovitelj popotresne Ljubljane in kateremu je politika pomenila čast, da »lahko nesebično služiš ljudem« .
Zvočni sprehod poustvarja sprehod skozi njegove tišine, ki jih preplavljajo bolj ali manj glasne reminiscence in refleksije iz njegovega življenja, v teh tišinah pa lahko raziskujemo lastne odseve in preizpraševanja našega časa in vrednot. Zadnji sprehod Ivana Hribarja leta 1941, tih v zvočnosti mesta, a glasen »da« lastnim vrednotam v uporu proti tuji okupaciji in nenačelnosti, ne ostaja zadnji, saj moramo samo odpreti čute, da zaslišimo, začutimo »lahen vetrič« njegovega duha.
Dogodek nastaja v produkciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in Muzeja in galerij mesta Ljubljana ter v koprodukciji Gledališča ŠKUC.
Besedilo : Vinko Möderndorfer
Režija : Saška Rakef
Glasbena kompozicija : Ingrid Mačus
Zvočni mojster : Matjaž Miklič
Dramaturginji : Ana Krauthaker, Vilma Štritof
Celostna govorna podoba : Mateja Juričan
Asistenca zvoka : Martin Florjančič
Koordinacija : Tina Ogrin
Uredništvo igranega programa : Alen Jelen
Igrajo : Vladimir Jurc (Ivan Hribar), Borut Veselko (Ivan Tavčar), Matej Puc (Maks Fabiani), Primož Pirnat (Anton Aškerc), Branko Završan (škof Anton Jeglič), Helena Peršuh (Marija Hribar), Matija Vastl (cesarski odposlanec), Francesco Borchi (Emilio Grazioli), Matej Recer, Nejc Kravos, Peter Podgoršek, Maksim Mićković, Aleksandar Jovanovski, Jakob Podjavoršek, Marko Rafolt (svetniki), Tina Ogrin (tajnica)
Zahvale : Mestna občina Ljubljana, Irena Žmuc
Dogodek bo izveden tudi v primeru slabega vremena in blagega dežja. V primeru neurja bo dogodek odpovedan.