Dobimo se

Tanja Lažetić: Kaj ima umetnost s tem?

4. 8. – 28. 8. 2016

 

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave v četrtek, 4. avgusta, ob 20. uri v Galeriji Škuc.

 

 

»Marina Abramović je izjavila, da verjame, da je umetnost kisik družbe. Sliši se lepo in romantično ampak ne smemo pozabiti, da bi od prevelike količine kisika vsi pomrli

S temi besedami začne Tanja Lažetić svoje besedilo Venerina tragedija (Kurba). Kot kisik tudi umetnost lahko »preživimo« samo v mešanici s tistim, kar to ni, z življenjem, vendar ne v njegovi izrednosti in vznemirljivosti. Prav nasprotno, z banalnostjo vsakdana. Maurice Blanchot vsakdan opredeli kot to, kar smo ponavadi, to, kar smo predvsem.  Njegova osnovna značilnost je, da ga ne moremo zadržati, je izmuzljiv, saj pripada registru nepomembnega, ki je brez resnice, brez realnosti in skrivnosti. Je tisto, česar nikoli uzremo prvič, zaradi zanj konstitutivne iluzije smo vsakdanje vedno že videli. Ne more ga ustvariti noben dogodek, temveč traja v nerealizirani realnosti. Vsakdanje ni to, kar je, na ozadju nečesa drugega, nikakor ni podlaga za nastop nečesa izrednega, ki bi mu dalo pomen: je področje pred sleherno afirmacijo in onkraj vsake negacije.

Kaj lahko počne umetnost z ravnodušnim področjem vsakdanjega? se sprašuje Tanja Lažetić. Čeprav bi o njenem delu lahko govorili skozi vprašanje družbenega spola v umetnosti, telesnosti, ali posledic padca političnih utopij, je zanjo vendarle vsakdanje tisto gonilo, ki se ji vedno vrača v obliki tega vprašanja. Gre za neko globino površja, ki jo Tanja locira v fenomenih, ki ubežijo koherenci vednosti in se odpovedujejo strukturiranem zajetju. To prepoznamo v delu Gobice, grafičnih listih strupeno živih barv, ki hiperrealistično poudarjajo »anatomijo« gob, njihovo ponavljanje pa povzema »stacionarno gibanje vsakdanjega«, tistega, kar smo vedno že videli.  Čeprav smo popolnoma potopljeni vanj, se nam hkrati zdi, da nam je nedosegljivo, nepredirno. Tanja Lažetić skozi momente vsakdanjega spregovori tudi o vprašanjih spola, o »anatomiji kot usodi«. Jagoda je dnevniško poročilo na nikoli poslanih razglednicah, ki beleži banalne informacije vsakdanjega jedilnika, zadovoljevanja telesnih potreb kot par excellence običajnega momenta eksistence. V jedilnike pa se vrine izjema, moment tragičnega, izguba otroka, ki ji nikoli ne uspe zaživeti v izjemnosti, saj je s svojim zapisom hitro potegnjena nazaj v register navadnega. Tako kot Olimpija ali Almost like Olympia, svojevrsten hommage Victorine Meurent, modelu za Manetovo Olimpijo, ženski, ki je želela biti nekaj izrednega, umetnica, a je ostala v spominu samo prek momenta navadnega, ene v nizu odalisk, tiste, ki je pogledala naprej. Vsakdanje je gibanje, ki posameznika ohranja v anonimnosti, kar je posrečeno zajeto/predstavljeno v delu Prisotnost/Odsotnost, nastalem v sodelovanju z umetnikom in (o, kako vsakdanje) življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom med rezidenčnim bivanjem v New Yorku. Umetnika sta se vsako nedeljo ob isti uri kot brezimna člana množice pred nadzorno kamero kazala prijateljem, ki so bili o projektu obveščeni, in seveda naključnim obiskovalcem spletne strani, na kateri so bili posnetki predvajani. Prav ulica je privilegiran prostor vsakdanjega, kjer se stapljamo z okoljem, kjer smo v anonimnosti z lahkoto zamenljivi, kot sta na posnetkih Tanja in Dejan le človeški konturi pred identiteto. Blanchot pravi, da je prav to razlog neujemljivosti vsakdanjega: ono beži, ker je brez subjekta. V vsakdanjosti ne živim ne jaz ne ti, živi kdorkoli v nedoločeni prezenci.

Zdi se, da vsakdanje s svojim nihilizmom stoji kot radikalno nasprotje herojstvu in njegovem pogumu grozi s tiho silo razkroja. Delo Spomeniki neznanim junakom »slavi« navadne ljudi, ki so se našli v nenavadnih situacijah, ki ne le, da niso spremenile njihove navadnosti, temveč so jo samo poudarile. Enak učinek ima odločitev Tanje Lažetić, da njihove podobe nalepi na nekaj tako vsakdanjega, kot je kuhinjski krožnik.  Ne le, da vsakdanje spodkopava vrednote herojstva,  temveč vrednote nasploh. Blanchot se zato sprašuje, »ali ni vsakdanje potemtakem utopija, mit eksistence oropane mita?« Nine Swimming Pools behind Broken Glass, podobe javnih bazenov iz (herojskih) socialističnih časov, pogled na katere nam preči razbito steklo njihovih okvirjev, nas soočajo prav z vsakdanjim kot »nedostopnim, do katerega smo vedno že imeli dostop; nedostopno je samo v toliko, kolikor mu je vsak način dostopa tuj«. Eden teh zaprečenih načinov dostopa je gotovo tudi umetnost: kako potemtakem razumeti njuno dinamiko? Fascinacija z umetniškim pogledom na vsakdanje izhaja iz dejstva, da med njima ne more biti poravnave. Umetnost zato ni privilegiran vpogled v gibanje vsakdanjega, temveč se v divergenci z vsakdanom sooča z lastno mejo. Morda prav zato dela Tanje Lažetić niso kategorično dokončna v svojih formulacijah: ne ustvarjajo ex nihilo, temveč sledijo večni sočasnosti vsakdanjega.

 

Vladimir Vidmar

 

Vljudno vabljeni na voden ogled in pogovor z umetnico in kustosom v četrtek 25. avgusta ob 18. uri.