Dobimo se

razstava Dvoriščno okno

Maja Burja, Anja Jelovšek, Milan Ketiš, Dalea Kovačec, Tomo Stanič, Sebastjan Zupančič

 

11. 5. – 20 5. 2016, Galerija Škuc

 

 

Tretja razstava del študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Galeriji Škuc prinaša novost, saj je bila k sodelovanju povabljena zunanja kustosinja. Do pobude je prišlo konec niza srečanj, predstavitev, pogovorov in izmenjav mnenj, prizadevanjem pa se je pridružila želja po razširitvi perspektive z drugim pogledom.

Razstavo opredeljuje vnaprej določen format študentske razstave, za katero sta značilni heterogenost in pogosta odsotnost skupne izhodiščne točke, hkrati pa ponuja priložnost za ponovno branje in kontekstualizacijo dela v razstavnem prostoru ter iskanje skupnih polj najnovejše umetniške produkcije študentov akademije v različnih letnikih in na različnih študijskih programih.

Naslov razstave Dvoriščno okno se ne navezuje le na istoimenski film Alfreda Hitchcocka, temveč tudi na izkušnjo, kako gledamo in opazujemo, kako smo gledani in opazovani, kako preletimo s pogledom, uzremo, razločimo, pogledujemo, ogledujemo, se osredotočamo, motrimo in občudujemo, kar so dejanja, ki so značilna za umetniško in kuratorsko prakso. Nanaša se tudi na podobo okna kot umetniškega elementa za razmejevanje nejasne in zabrisane meje med notranjim in zunanjim.

Dela, predstavljena na razstavi Dvoriščno okno, analizirajo različne vidike tistega, kar ponavadi opredeljujemo kot notranje, da bi prišlo do nujnega dvoma o predstavi zunanjega. Notranje je tu intimno, je razpoznavno, in se odraža v delih kot paradigma, katere omejitve je mogoče nenehno spreminjati pri oblikovanju naše identitete.

Očitna formalna podobnost del Anje Jelovšek in Sebastjana Zupančiča, ki sta razstavljeni v istem prostoru in temeljita na nenehnem ponavljanju iste poteze, sproži v gledalcu bliskovit trenutek negotovosti, v katerem se vprašanja, ki se nanašajo na kvantitativnost, takoj razpršijo in dajo prednost razmišljanju o izvajanju nenehne umetnikove introspekcije. Medtem ko si eksistencialistično delo Anje Jelovšek prizadeva doseči nedosegljivo (oziroma »izmeriti neizmerljivo«, kot opredeli Miha Turk v svojem besedilu za razstavo Junij) in je vedno odprto za možnost nadaljevanja, pri čemer ga lahko ustavijo zgolj prostorske meje, je delo Sebastjana Zupančiča izrazito analitično. Umetnik ustvarja svoj sistem, v katerem fotografsko podobo preobrazi v risbo velikega formata, ki jo nato dekonstruira v novi risbi enakega formata, vendar z drugim sistemom, v katerem ohrani zgolj pravila in število potez prejšnjega.

Neprestan proces ponovne umestitve v naše družbeno okolje v delih Toma Staniča in Maje Burja ne izraža zgolj tega, kar nas obkroža, temveč tudi tisto, kar je v nas. V tem smislu bi lahko rekli, da identitete izhajajo od zunaj, saj so način, kako nas drugi (pre)poznajo, obenem pa prihajajo od znotraj, saj naša samopercepcija sloni na ponotranjeni percepciji drugih o nas. Tomo Stanič v svojem delu Tihožitje lepo predstavi posnetke, ki jih je skrit v mraku ujel pod dvoriščnimi okni. S tem nakaže paradoks zanimanja, ki ga vzbuja tuja intima, ki najverjetneje ni nič kaj drugačna od naše, in namiguje na nujnost ustvarjanja družbene identitete, vključno z virtualno, kot ključnega orodja za preživetje. Maja Burja dokumentira ustanovitev svojega delovnega prostora s tujih perspektiv, ki jih določa naključna pozicija zapuščenih stolov njenih kolegov, kot bi šlo za koreografijo neživih elementov.

Izkušnje imajo pomembno vlogo v ohranjanju ali spreminjanju identitete in bi se brez spomina izgubile. Slutnja, da naš spomin ni dosledna oporna točka, je Daleo Kovačec vodila, da je s spojitvijo spominov na platnu ustvarila nov osebni imaginarij. S čustvi, kot so veselje, strah in bolečina, je obudila spomine, povezane z različnimi trenutki svojega otroštva, jih orisala in nato preverila resničnost občutenega tako, da je v družinskem albumu poiskala fotografije, ki ponazarjajo te trenutke.

Instalacija iz naravnih elementov Milana Ketiša nas vabi k ustavitvi brezkrajnega procesa »ponovne osebne umestitve« z zasnovanjem kozmogoničnega prostora, v katerem ustvarjanje in uničenje sobivata ter omogočata vrednotenje človekove potrebe po ustvarjanju fizičnega in metafizičnega reda.

Zaradi ponavljanja dejanj in urejanja slik dela spominjajo na občutek nenehnega gibanja, ki ga občutimo, ko sprejemamo zunanje kot del notranjega. Kljub ohranjanju prejšnjih parametrov nas ponavljajoči postopek premestitve neizogibno vodi k prevzetju imanence tujega v intimno in nas primora sprejeti to dejstvo kot bistveni del osebne identitete.

 

Kuratorka razstave: Yasmin Martin Vodopivec

 

Zahvale: študentom ALUO in profesorjem Jožetu Baršiju, Marjanu Gumilarju, Bojanu Gorencu, Žigi Karižu, Alenu Ožboltu in Zmagu Lenardiču.

 

Obrazstavni dogodek:

Vabimo vas na sprehod po razstavi z umetniki in kuratorko v četrtek, 19. maja, ob 18. uri.