Dobimo se

Razstava Nikita Kadan: Nad podstavkom se zrak zgosti v temen oblak

Nikita Kadan: Nad podstavkom se zrak zgosti v temen oblak

7.9. – 30.9.2016, Galerija Škuc 

 

“Predstavljajte si jato hudičev, majhnih črnih hudičev s pravoslavnih ikon, ki vlamljajo v veliko svetlo dvorano modernistične stavbe, v poslopje kakega sovjetskega raziskovalnega inštituta. Vstopijo – in kaj se zgodi? Naletijo na hudiče, ki že tam živijo.” Nikita Kadan

Včasih se zdi, da države nekdanje socialistične ureditve v večji meri druži postkomunizem, kot jih je komunizem. Medtem ko je real socializem omogočal različne artikulacije sistema, vse od korporativističnega jugoslovanskega modela do dogmatične sovjetske različice, pa postkomunizem večinoma nudi zgolj monolitno ponavljanje domnevne post-zgodovine. Velja za vrnitev k “naravnemu” razvoju, ki ga je na silo prekinil komunizem, ki je v očeh postkomunistične naracije vedno tuj “narodnemu duhu”, a ga je na srečo narod uspel dobiti nazaj. Poleg tega je izkušnja komunizma, kot pravi Boris Buden, v svoji politični razsežnosti nedostopna in reducirana na kulturni fenomen. Na ta način postane izmuzljiva in podvržena širokemu razponu poenostavitev, vse od demonizacije do naivne nostalgije.

Umetniška praksa ukrajinskega umetnika Nikite Kadana obravnava prav to problematiko. Na razstavi z naslovom Nad podstavkom se zrak zgosti v temen oblak raziskuje paradoksalnost sovjetske izkušnje in manipulacije, ki jim je v procesu legitimizacije nove ekonomske in politične paradigme ta tradicija podvržena. Kadan zavrača simptomatično postkomunistično strategijo »kulturalizacije« branja preteklosti, saj je njegov projekt izrazito političen v hkratni deidealizaciji sovjetskega projekta in neusmiljeni kritiki protikomunizma. To je najočitneje v najbolj paradigmatskem delu na razstavi, Stražni stolp, veliki skulpturi, ki jo gledalec zagleda takoj po vstopu v prostor.  Gre za eklektično kombinacijo citata značilne modernistične arhitekturne govorice na vrhu, odprte skeletne strukture v osrednjem delu in vrta pri podstavku. Abstraktna oblika zgornjega dela gotovo učinkuje kot element superstrukture, podobno kot je univerzalistična arhitekturna govorica modernizma dominirala nad vernakularnimi elementi, ki jih je občasno vključevala. Spodnji del skulpture pa ponuja neposredno materialno podstat, ki jo vrh nad-določa. Srednji del je dvoumnejši: posnema strukturo stražnega stolpa v moskovskem Muzeju gulaga in očitno namiguje na zatiranje, ki je že od začetka omadeževalo komunistični projekt emancipacije. Ta struktura označuje trenutek prekinitve med idejo in materialno podlago ter aludira na popačenje komunističnega ideala v socialističnem vsakdanu, v katerem velja država za represivno, ljudje pa shajajo samo s pomočjo vsakdanjega oportunizma. To poudarja »flavinovska« svetlobna skulptura Skupno, ki humorno spominja na primere, ko je morala biti javna lastnina delno poškodovana, da ne bi bila ukradena.

Dominantni vizualni elementi na razstavi so reference na javno plastiko iz časa socializma, ki je bila tako v Ukrajini kot nekdanji Jugoslaviji predmet množičnega vandalizma, ki meji že na ikonoklazem. Kadan na prazne podstavke namesti podobe stilitov, zgodnjesrednjeveških puščavnikov, ki so delali pokoro tako, da so živeli na vrhu stolpov, kjer so negibno  stali, prepuščeni na milost in nemilost vremenu. Podobe, vzete iz asketskih fresk Teofana Grka, na modernističnih podstavkih, ki so jih zavzele, učinkujejo nenavadno lagodno. Ne moremo jih brati samo poenostavljeno kot simbole novega duha iracionalnosti, ki temelji na vnovičnem vzniku etno-nacionalistične retorike. Udobna kombinacija podob in podstavkov namiguje, da je bilo sovjetsko obdobje več kot samo pripravljeno v svoj projekt vključiti lastne dogme in iracionalnosti ter opozarja na nezmožnost modernosti, da se sooči s svojimi temelji. Namesto da bi seciral ideologijo postkomunizma z apologetskim predstavljanjem sovjetskih dosežkov, Kadan zavzame politično stališče ter obe ideologiji prevprašuje z agostično logiko. V tem pomenu oznak predmodernosti, modernosti in postmodernosti ne smemo pripisati različnim zgodovinskim obdobjem, temveč jih moramo prepoznati v fenomenih, ki prežemajo tako komunizem kot postkomunizem. V nasprotju z neoliberalno agendo, ki poskuša politiki odvzeti ves dialektični naboj in pridiga o nesmiselnosti nepotrebnih ideoloških razhajanj, ter depolitizira trenutno politiko in nevtralizira pretekle boje, Kadan vztraja pri kompleksnosti teh relacij.  Zato nas serija risb Temni zrak, na kateri temni oblaki zastirajo junaško vizijo preteklosti in s tem vzpostavijo vzdušje za vso razstavo, sooča z nujo preizpraševanja tako velikega komunističnega narativa o emancipaciji kot tudi mehanizmov, ki jih za manipuliranje s preteklostjo uporablja deziluzirana politika danes. Kadan nam brez relativiziranja pravi, da bitka za pomen še zdaleč ni končana.

 

Vladimir Vidmar

 

Vljudno vabljeni na vodena ogleda razstave s kustosom v sredo, 14. septembra, in sredo, 28. septembra, ob 18. uri.

 

 

Razstava Nikite Kadana je del mednarodnega projekta The kids want communism, ki prek obeleževanja 99. obletnice oktobrske revolucije premišljuje preteklost, sedanjost in prihodnost leve politične opcije. Projekt je iniciral MoBY, Muzej Bat Yama iz Tel Aviva, Izrael, partnersko ga poleg Galerije Škuc podpirajo galerija tranzit iz Prage, Center za raziskovanje vizualne kulture iz Kijeva, Free/Slow Univerza iz Varšave in galerija State of Concept, Atene.