Dobimo se

razstava OSEBNO

Končna razstava 15. leta Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti, Svet umetnosti

 

Boris Beja, Živa Božičnik Rebec, Nina Čelhar, Neža Knez, Maruša Meglič, Tejka Pezdirc, Pila Rusjan, Dejan Štefančič

 

26. 5.–15. 7. 2016

 

 

Skupinska razstava Osebno udeleženk Sveta umetnosti temelji na pregledu novejše produkcije mladih umetnic in umetnikov s področja vizualnih umetnosti. Večina končuje formalno akademsko izobraževanje in profilira umetniško prakso tudi z razstavljanjem del v vidnejših prostorih sodobne umetnosti v Sloveniji. Naš izbor je rezultat večmesečnega pregledovanja obstoječih del in projektov v nastajanju, pogovorov s številnimi avtorji ter medsebojnega posveta v okviru drugega letnika Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti, Svet umetnosti. Predstaviti želimo dela umetnikov, s katerimi si delimo podobna življenjska vprašanja, izkušnje in izzive. Razstavljajoči avtorji spadajo v generacijo med približno petindvajsetim in tridesetim letom, med njimi pa prevladuje usmerjenost v subjekt in izrazito reflektiranje svojega položaja. To je oblikovalo tudi naš izbor in izrisalo koncept razstave, ki se je gradil sproti in rasel z zaznavanjem sorodnosti med deli. V času vsesplošne hiperprodukcije ne zagovarjamo utrjevanja umetniške prisotnosti z neprestanim proizvajanjem novega, temveč spodbujamo večkratno predstavitev del v različnih razstavnih kontekstih.

 

Dela odražajo situacije in detajle iz vsakdanjega življenja izbranih umetnikov in njihovega socialnega okolja. So zabeležke intimnih izkušenj, hipnih vtisov ali dolgotrajnejših občutij. Z različnimi pristopi ustvarjalci prevajajo svoj odnos do sebe in osebne zgodovine, do posameznikov iz lastnega družabnega kroga, do družbeno pričakovanih oziroma predpisanih vlog ali do novih življenjskih situacij in transformacij. Iskrenost doživetja, ki je vplivala na nastanek del, je v njih vtkana pretanjeno, zato učinkujejo tudi brez popolnega razgaljenja osebnih doživljajev. Ti so del življenja, ki umetnost idejno napajajo ali pa se z njo na ravni izkušnje povsem spojijo.

 

Za načrtno predajanje neznani izkušnji se je z radikalnim posegom (desetdnevnim odvzemom vida) odločila Neža Knez. S tem se skupnosti slepih in slabovidnih ni mogla v celoti približati, vendar jo je bolj zanimala lastna transformacija, ki je zaznamovala vsak trenutek njenega vsakdana. Performativna raven se kaže tudi v videu Pile Rusjan in Dejana Štefančiča, ki sta v njem tudi glavna nastopajoča. Tiha impresija s ponavljajočim se gibanjem, ki vzpostavlja ravnotežje telesa pod vodno gladino, uprizarja njuno iskanje ravnovesja v partnerskem odnosu. Kot del rituala in dnevnega iskanja ravnovesja svoja razpoloženja, zadolžitve ali drobna odkritja na platno prenaša Nina Čelhar. Na površino nalepljeni papirnati dokumenti in shematizirani predmeti so sestavni del prostora, v katerem se vsakodnevno giblje umetnica. Boris Beja pa v vlogi nevidnega opazovalca s fotografskim aparatom beleži dogajanje v čakalnici mednarodnega letališča. Nikogaršnji dom v socialni prostor spreminja šele pripadnost posameznim skupinam ali vlogam, uravnavanim z družbenimi normami ter pravili obnašanja. Tako kot verski ritual ima tudi igra, ki jo igra umetnik, vnaprej določena pravila, s katerimi se s ponavljanjem vzorcev gradijo odnosi. Pravila skupnosti vseh vrst pa se kljub razlikam tudi prekrivajo. Delo Žive Božičnik Rebec z vključitvijo obiskovalca raziskuje percepcijo osebnega prostora in odpira vprašanje meja, ki si jih postavljamo v procesu medsebojnega približevanja. Obiskovalec se lahko odloči ali bo, če bo, obroč vrgel na eno na ali drugo stran tal, kjer so že nakopičeni drugi obroči. Podobno (ne)moč izbire pripadnosti določeni skupini ali skupnosti naslavlja tudi Tejka Pezdirc. Pismo sorodnice je umetnici razkrilo težo bremena, ki ji ga je nalagalo njeno socialno okolje. Z izpričevanjem družinskih spominov avtorica tematizira pričakovano vzdržljivost žensk in tudi svojo zaznamovanost z družinsko zgodovino ter morebitnim delnim prenašanjem vzorcev, ki se vraščajo v osebnostno strukturo. Preizpraševanju pričakovane vloge ženske in materinstva se v svojem delu posveča tudi Maruša Meglič. Razmerje med posameznimi deli instalacije, idilična družinska hišica in podoba požrtvovalne matere odražajo umetničine pomisleke o njeni aktualni in morebitni vlogi v družinski skupnosti.

 

Razstava Osebno odpira prostor za zaznavanje vsakdanjih trenutkov v naših življenjih in priložnost za prepoznavanje občutij, bojev, upov, sanj in strahov vseh nas. Te pogojujejo medosebni družbeni odnosi, ki jih vnašajo razlike in pozicije moči, vzdržujejo pa družbene norme in pravila. Morda se lahko prav zaradi umetnosti lažje vživimo v vlogo drugega ali pa bolj pozorno reflektiramo svojo vpetost v socialno okolje.

 

Kuratorke: Petra Bole, Nina Jesih, Zala Kurinčič, Hana Ostan Ožbolt, Mojca Sfiligoj, Katarina Stopar

 

Mentorja: Alenka Gregorič, Miran Mohar

Vodja šole: Simona Žvanut
Koordinator: Miha Kelemina

 

Produkcija / Production:

SCCA–Ljubljana, Zavod za sodobno umetnost / Center for Contemporary Arts

Šola Svet umetnosti / World of Art School

 

 

DOGODKI

Vljudno vabljeni na vodeni ogled razstave v torek, 31. maja, ob 17. uri, ter na voden ogled razstave in predstavitev kataloga v torek, 7. junija, ob 17. uri.

 

O spremljevalnem programu in izdaji kataloga vas bomo sproti obveščali na spletnih straneh www.scca-ljubljana.si in www.worldofart.org.