Dobimo se

Alen Floričić: Video 1998–2015, razstava v Galeriji Škuc

Trajanje razstave: 22.1. – 28.2.2016

 

Kot napoveduje skopi naslov razstave Alena Floričića, ki je rezultat raziskovalnega sodelovanja Muzeja moderne in sodobne umetnosti na Reki, Galerije Škuc in Trieste Contemporanea, gre za delo, ki se namenoma popolnoma odpove sleherni pripovednosti ali dramaturški strukturi. Soočeni smo z izredno zgostitvijo minimalne situacije, ki se ne vzpostavlja literarni trop temveč vztraja v tesnobni trivialnosti, stopnjevani do napetosti.

Formalno se Floričićeva praksa giblje med dvema skrajnima točkama: (umetnikovim) telesom in mediji umetniškega posredovanja. Dihotomijo, v katero sta vpeta delo (in telo) Alena Floričića, lahko beremo vzporedno z napetostjo med vsakdanjim življenjem in umetnostjo kot načinom njegovega osmišljanja, vendar nikakor prek neoavangardističnih strategij »brisanja meje«, temveč prek nenehnega vztrajanja na nezvedljivosti enega na drugega. Pri Floričiću telo postane laboratorij za raziskovanje teh napetosti, in sicer na precej neposreden način. Telo v njegovih videih je popačeno, mehanizirano, podvrženo distorziji in shizofrenim repetitivnim gibom, vendar ne v maniri »posegov v mesenost« praks body arta. Pri Floričiću se posegi v telo ne dogajajo na telesu, temveč na njegovi podobi, posnetku, sekundarni pojavnosti. Ne osredotočajo se na telesno vzdržljivost »prisotnega« navzočega umetnika, temveč moduse posredovanja telesa, tisto, kar se telesu, ki je tu podoba neposredne gotovosti življenja, zgodi med vsako posredovanostjo. Zato je vizualna dimenzija Floričićevega dela eksistencialistična, brez dobrikanja in všečnosti, nagnjena k surovemu redukcionizmu kot komplementu umetniške strategije, ki globoko secira mehanizme umetnosti.

Video dela, ki jih predstavlja razstava, praviloma izhajajo iz giba, minimalne motorične enote, ki se s hipnotičnim ponavljanjem spreminja v tesnobno mehanizacijo. Čeprav videje preveva oster humor, je ta ovit v utesnjujočo neustavljivost neizbežnega. Zdi se, da se celotno Floričićevo delo giblje okoli kompleksnih konceptov ponavljanja in dvojnika. V hipu se znajdemo na ozemlju, na katerega Freud umešča dogajanje das Unheimliche, nelagodne domače tujosti. Ta se primarno umešča na mejo med živim in mrtvim, kjer se po besedah Mladena Dolarja »živega polasti mrtvi mehanizem, avtomatizem«. Ali ni prav to osrednja značilnost Floričićevih video del? Umetnikovo telo skozi avtomatizacijo gibov izgubi vso organsko spontanost, ki jo povezujemo z življenjem, postaja podvrženo neusmiljeni nujnosti ponavljanja, ki se formulira v Freudovem nagonu smrti. Podoben avtomatizem ponavlja tudi gesta naslavljanja del (06-00, 09-02, 01-05, 03-05, 02-05, 02-13…), saj naslovi inertno po defaultu beležijo sosledje in tako rekoč vznikajo sami od sebe. Naslednja pomembna kategorija za razvozlanje dela Alena Floričića je dvojnik. Kot figura, ki je v literatura znana kot agens, ki realizira subjektove najbolj skrite želje, hkrati pa pelje subjekta v pogubo, predstavlja dvojnik razcep in posledično nemožnost »biti eno s seboj«. Če se spet vrnemo k Dolarju, je dvojnik zrcalna podoba subjekta, v katero je vključen objekt a, delež izgubljene biti, »uživanja neposredne samobiti«. V figuri dvojnika Imaginarno začne sovpadati z Realnim, kar je, kot sijajno kažejo Floričićeva video dela, vzrok tesnobe, ki ni posledica straha pred izgubo, temveč, nasprotno, strahu pred preveliko bližino. Če je namreč edina realnost, ki jo subjekt premore, imaginarna, je pogoj zanjo izguba objekta a. Tesnoba je zato strah pred izgubo izgube, distance, »ki je omogočala varno razmerje do vzpostavljene realnosti«. Tukaj se umešča nelagodje, ki ga povzročajo Floričićeva dela: v vdor Realnega, ki se kaže kot ponovitev istega, vedno vnovično vračanje na isto mesto.

V tem smislu umetniška praksa Alena Floričića radikalno preizprašuje razsvetljenski projekt, posebej pa pojem subjekta kot povezovalnega elementa narave in kulture. V resnici bi lahko »avtomatone« iz Floričićevih videjev brali kot eksplicitno ironiziranje razsvetljenske vere v napredek skozi »očiščeno«, racionalizirano znanost in posledične razlage narave kot mehanizma.  V predstavljenih delih se razpoke razsvetljenskega projekta se kažejo v momentih vdora Realnega, ki jih subjekt ne prenese, in razodetjih das Unheimliche kot nečesa, kar ni mogoče razodeti. (Vladimir Vidmar)

 

 

Zasnova projekta: Sabina Salamon, Vladimir Vidmar

 

Razstava je rezultat raziskovalnega sodelovanja Muzeja moderne in sodobne umetnosti na Reki, Galerije Škuc in Trieste Contemporranea.

 

 

Vodena ogleda:

Vljudno vabljeni na vodena ogleda po razstavi v ponedeljek, 8. februarja, in četrtek, 18. februarja, ob 18. uri.